Policijski nemiri so nasilni spopad med civilisti in pripadniki policije ali vojaške sile. Ta izraz je sporen in ga običajno uporabljajo predvsem aktivisti, ki so zaskrbljeni zaradi policijske brutalnosti in pravic do svobode govora in protestov. Nekateri pomembni zgodovinski dogodki, ki bi lahko nekateri menili, da so policijski nemiri, vključujejo proteste okoli Demokratične nacionalne konvencije v Združenih državah leta 1968, vstajo Soweto v Južni Afriki leta 1976 in tajske politične demonstracije leta 2010.
Različni dogodki lahko sprožijo policijske nemire in pogosto se spopadejo pripovedi ljudi na terenu, zaradi česar je težko ugotoviti, zakaj dogodki izbruhnejo v nasilje. V nekaterih primerih lahko trke ali množice protestnikov vznemirijo organe pregona, zaradi česar policija uporabi silo, da bi poskušala nadzirati situacijo. Protestniki se lahko uprejo, kar ustvari nevarno situacijo. V represivnih državah lahko policijske sile med protesti uporabijo smrtonosno silo, kar povzroči smrt in hude poškodbe. V nekaterih primerih dokazi kažejo, da agenti provokatorji, ki so jih posadili organi pregona, spodbujajo nasilje, kar sproži nasilen odziv in policijski nemir.
Za policijske nemire je običajno značilna gneča, kar civilistom otežuje izpolnjevanje ukazov policije, vključno z ukazi o razpršitvi. Nekatere policijske taktike lahko spodbudijo ustvarjanje kordonov okoli protestnih območij in ujamejo ljudi v zaprtem prostoru. Tudi če želijo protestniki oditi, policija ne popušča, saj ne želi končati med dvema protestnima linijama. Policisti lahko uporabijo ukrepe, kot so vodni topovi in gumijaste naboje, da nadzorujejo množice v policijskih nemirih, in se obrnejo na bolj agresivne ukrepe, kot so solzivec in smrtonosne naboje, če izgubijo nadzor nad situacijo.
Nemiri pogosto obkrožajo dogodke, označene kot policijski nemiri. Pripadniki civilnega prebivalstva lahko izrazijo razočaranje in jezo nad političnim procesom in se lahko posebej zamerijo organom pregona ali vojski. Ko so ljudje že v vznemirjenem stanju zaradi nedavnih političnih dogodkov, lahko tudi miroljubni shodi in protesti postanejo škropilnica, kjer je za ustvarjanje nevarne situacije in izgredov potreben le majhen pritisk.
Vlade se običajno izogibajo izrazu »policijski nemiri«, ker namiguje na vladno krivdo, kar pomeni, da je za dogodke kriva policija in ne protestniki. Protestniki in aktivisti za državljanske pravice se lahko obrnejo na ta izraz, da bi opisali situacije, v katerih menijo, da so policisti ravnali z neprimerno silo ali poskušali spodbuditi nasilje za napredovanje političnega programa, na primer prisiliti uradnike, da uvedejo policijsko uro, da bi omejili protestne dejavnosti.