Slovnično razpoloženje je oblika glagola, ki izraža način delovanja. V nekaterih jezikih se pogojno razpoloženje uporablja za opis okoliščin, ki se lahko zgodijo ali pa ne. Angleščina nima v celoti razvitega pogojnega razpoloženja, vendar izraža isto idejo z uporabo modalnega glagola “would”.
Pogojni stavki so tisti, ki vsebujejo vsaj eno izjavo, ki je neresnična, negotova ali odvisna od drugega dogodka. Pogosto imajo dva stavka, klavzulo “če”, znano kot protasis, in klavzulo “potem”, imenovano apodoza. Na primer, v stavku »Če bi bil prijazen do mene, bi bil jaz tvoj prijatelj« je prvi člen protasis, drugi pa apodoza. Prvi stavek je v konjunktivnem razpoloženju – “bili prijazni” – da pokaže, da je v nasprotju z dejstvom. Apodoza, ki nakazuje tudi izjavo, ki je v nasprotju z dejstvom, uporablja modalno besedno zvezo »bi bilo«.
Nekateri slovničarji pravijo, da je “bi bilo” v angleščini v pogojnem razpoloženju. Drugi pa trdijo, da ker “bi” ni konjugirano, je preprosto del indikativnega razpoloženja. Ne glede na njeno natančno slovnično razvrstitev pa beseda “bi” izraža enak pomen kot pogojni razpoloženje v drugih jezikih. V francoščini je serais, ki je konjugiran v pogojnem razpoloženju, preveden kot »bi bil« in uporabljen v apodozi pogojne izjave za označevanje izjave, ki je v nasprotju z dejstvom.
Za razliko od angleškega glagola “would” pa pogojnih glagolov v večini jezikov ni mogoče uporabiti v protazi. Na primer, v angleščini bi lahko rekli: “Če bi prišli pravočasno, bi lahko opravili vse svoje delo.” Večina romanskih jezikov pa bi protazo tega stavka postavila bodisi v indikativni ali konjunktivni način.
Nekaj jezikov uporablja pogojno razpoloženje kot vljudno obliko izražanja in ne za opisovanje resničnih pogojnih izjav. Na primer, francosko je voudrais, “rad bi”, se lahko uporablja pri naročanju hrane v restavraciji. Oblika te fraze je enaka tisti, ki se uporablja v pogojnih stavkih, čeprav je pomen drugačen.