Pogojni stavek je izjava, ki se opira na to, da je en del stavka resničen, da bi bil drugi del resničen. Običajno izražen kot izjava »če-potem«, pogojni stavek vključuje odvisno stavek ali besedno zvezo, ki ne more biti stavek, in neodvisen stavek ali besedno zvezo, ki je tudi celoten stavek. Ta dva stavka sta običajno ločena z vejico.
Čeprav so pogojni stavki lahko v drugih oblikah, so najpogosteje izraženi kot izjave »če-potem«. Ko je tako izražen, je “če” skoraj vedno vključen v odvisno klavzulo, “potem” pa je pogosteje implicirano. Na primer, stavek »Če bo snežilo premočno, bo šola zaprta« je pogosteje naveden kot: »Če bo snežilo premočno, bo šola zaprta«. Vendar sta obe obliki slovnično pravilni.
Obstaja več vrst pogojnih stavkov. Lahko jih kategoriziramo kot preprosto resnične in neresnične izjave ali, natančneje, kot dejstva, sklepe, napovedne izraze in domiselne izraze. Dejstva, sklepi in napovedni izrazi so običajno resnične izjave, vendar domiselni izrazi obravnavajo hipotetično ali nemogoče.
Najbolj neposreden od vseh pogojnih stavkov je verjetno dejstvo. Dejstva preprosto izražajo vzročno-posledično situacijo, ki je vedno enaka. Na primer: »Če voda doseže temperaturo pod 32 °F; (0°C;), se spremeni v led.” Od 32°F; (0°C;) je ledišče vode, ta izjava je dejanska.
Druga možnost je, da je pogojni stavek, ki izraža domnevni učinek na dani vzrok, običajno sklepanje. Izjave, ki domnevajo, da lahko ena oseba nekaj doseže, druga lahko, na primer: »Če zmorem jaz, lahko ti,« so sklepi. V to kategorijo spadajo tudi stavki, kot je: »Če je praznik, nam ni treba v službo«.
Napovedni izrazi običajno označujejo načrte ali želene poteke ukrepanja. Odvisni so od resničnosti izjave »če« je točna, vendar ne domnevajo, da je izjava »če« točna. Pogosto ti izrazi opisujejo možne prihodnje dogodke. Na primer, stavek: »Če prihranim dovolj denarja, bom šel na počitnice« je odvisen od tega, ali je klavzula »če« resnična, da je resnična tudi klavzula »potem«. Napovedni izrazi običajno uporabljajo prihodnji čas v delu izjave »takrat«.
Domišljijski izrazi so lahko hipotetični ali nemogoči. Hipotetični pogojni stavek je podoben napovednemu pogojnemu stavku, vendar navaja nekaj, kar je mogoče, a malo verjetno, namesto verjetno, vendar ne dejansko. Na primer: “Če bi prihranil dovolj denarja, bi šel na dopust.” Hipotetični uporablja pretekli čas v delu stavka »če« in »bi« v delu »potem«.
Podobno tudi nemogoče situacije spadajo v kategorijo domišljijskih. Ko je izražena nemogoča situacija, se običajno uporablja pretekli popoln v obeh stavkih, beseda “bi” pa se uporablja v izjavi “potem”. Nemogoče situacije lahko pogosto označimo kot pretekle neuresničene načrte. Na primer: “Če bi prihranil dovolj denarja, bi šel na dopust.”