Pogodba o zavarovanju je vrsta finančne pogodbe, ki se včasih sklene med posojilodajalcem in dolžnikom. Pogoji pogodbe o dolgu se bodo razlikovali, vendar je v večini primerov zamisel, da se določeno premoženje v lasti dolžnika zastavi na preostanek dolga. To posojilodajalcu omogoča, da zahteva ta sredstva v primeru, da dolžnik ne izpolni svojih dolžniških obveznosti. Pogodbe o zavarovanju se včasih uporabljajo tudi v situacijah, ki vključujejo poravnavo neporavnanega dolga pri davčni agenciji.
Če se uporablja kot del posojilne situacije, pogodba o zavarovanju s premoženjem določa pravico posojilodajalca, da ima terjatev do določenih sredstev v lasti dolžnika v času trajanja posojila. Če dolžnik plača preostanek v skladu z razporedom, navedenim v pogojih posojila, posojilodajalec te možnosti ne izkoristi in dolžnik še naprej uporablja ta sredstva. V primeru, da dolžnik teh plačil ne bi izvedel v skladu z odplačilnim načrtom, se lahko posojilodajalec odloči, da prevzame nadzor nad temi sredstvi kot sredstvo za izterjavo dolgovanega zneska posojila, skupaj z vsemi stroški, povezanimi s prizadevanji za izterjavo. Če v času zasega premoženja vrednost pri nadaljnji prodaji ni enaka stanju dolga, lahko posojilodajalec poišče druga sredstva za izterjavo morebitnega preostalega zneska iz posojila.
Drug primer pogodbe o zavarovanju je povezan s plačilom zapadlih davkov. V nekaterih primerih je to znano kot pogodba o zavarovanju prihodnjih prihodkov. V bistvu pogoji sporazuma davčni agenciji dovoljujejo, da zahteva določen odstotek pričakovanega letnega dohodka zavezanca. Od tam se izdela načrt plačil, v katerem se del mesečne plače posreduje davčni agenciji, dokler se davčni dolg in morebitne obresti in kazni ne poravnajo v celoti. Glede na okoliščine se lahko med agencijo in davčnim zavezancem skleneta pogodba o zavarovanju. V drugih primerih bo morda potrebno posredovanje sodišča.
Običajno pogodba o zavarovanju s premoženjem pomaga zmanjšati stopnjo tveganja, ki ga prevzame posojilodajalec z odobritvijo posojila dolžniku. Za premoženje, ki je zastavljeno kot zavarovanje, je treba določiti tržno vrednost, ki je najmanj enaka skupnemu znesku dolga. Glede na posebne okoliščine in trgovinske predpise, ki se lahko uporabljajo v jurisdikciji, v kateri je posojilo odobreno, mora zavarovanje imeti tržno vrednost, ki je nekoliko večja od nominalne vrednosti posojila. To pomaga zaščititi posojilodajalca pred možnostjo neke vrste amortizacije zavarovanja, kot je padanje vrednosti nepremičnin med recesijo.