Družba z omejeno odgovornostjo (LLP) je pogodba med družbeniki v podjetju, ki določa njihove pravice in obveznosti ter zagotavlja tudi okvir za delovanje družbe. Za zaščito materialnih interesov partnerjev zakon v večini jurisdicij ne zahteva, da je pogodba pisna, predvsem zato, ker pogosto veljajo privzeti pravni standardi. Vendar se običajno šteje, da je najboljša praksa sprejetje pisnega sporazuma o VŽU, saj bo nadomestil vse privzete zakonske določbe, ki jih lahko naloži jurisdikcija.
VŽU je vrsta poslovnega subjekta, ki je ustanovljena z zakonom o pooblastilu v jurisdikcijah v mnogih državah. Običajno ga uporabljajo strokovnjaki, kot so odvetniki ali računovodje, da zaščitijo vsakega izvajalca v skupini praktikov pred neomejeno odgovornostjo za poslovne dejavnosti. VŽU ima elemente tako partnerske kot tudi korporativne strukture. Ko strokovnjaki ustanovijo VŽU, imajo omejeno odgovornost korporacije, vendar še vedno ohranijo ugodnosti obdavčitve kot posamezniki v okviru partnerstva. Če je družba tožena v svoji poklicni vlogi v rednem poslovanju, so družbeniki odgovorni le v obsegu svojega vlaganja v družbo.
Druga prednost strukture VŽU je zmožnost vodenja zadev kot partnerstva. V primerjavi s korporacijo ima partnerstvo svobodo, da določi, kako se bo upravljalo z večino glasov partnerjev. Ni mu treba, da je v skladu z regulativnimi zahtevami, razkriva informacije vlagateljem ali je podvržen nadzoru s strani upravnega odbora. Namesto tega partnerji glasujejo o organizacijskih in operativnih zadevah ter sestavijo pogodbo, ki se imenuje pogodba o VŽU. Ta sporazum ureja zadeve, ki jih vsebuje, tako kot vsaka izvršljiva pogodba, v kolikor dejavnosti niso v nasprotju z zakonom.
Sporazum o VŽU lahko obravnava katero koli temo, ki zanima partnerje, vendar obstaja nekaj tipičnih razdelkov standardne pogodbe, ki poskušajo obravnavati osnovna vprašanja in določajo običajne poslovne dogodke. Nekateri pomembnejši standardni deli pogodbe vključujejo, kako se bodo obravnavali dobički in izgube, kako bo vodeno vsakodnevno poslovanje, kako bodo novi člani dodani v partnerstvo in kaj se bo zgodilo, če partner želi zapustiti.
Večina držav, ki dovoljujejo VŽU, ima tudi Uniform Partnership Act (UPA), ki ga lahko lokalne jurisdikcije uporabijo kot model za statut pooblastila. Znotraj UPA in vključenih v številne lokalne statute so privzete določbe, ki obravnavajo različna vprašanja v zvezi s partnerji in partnerstvi. Če partnerstvo ne sprejme pisnega sporazuma o VŽU, bo sodišče uporabilo te privzete pravne standarde za odločanje o vseh sporih med partnerjema.
SmartAsset.