»Podobnost in nalezljivost« je splošen izraz, ki se uporablja za označevanje načinov razmišljanja, ki vidi podobne predmete kot metafizično povezane (podobnost) in predmete, ki pridejo v stik enkrat kot vedno v stiku (okužba). Izraz se uporablja v kognitivni psihologiji in antropologiji za te univerzalne težnje v človeškem sklepanju. Antropologi so opravili raziskave na stotine kultur; vključno s primitivnimi plemenskimi kulturami, ki so bile v bistvu nespremenjene tisoče let, in ugotovili, da sta podobnost in nalezljivost popolnoma univerzalni.
Razmišljanje, ki temelji na podobnosti in nalezljivosti, je pogosto osnova tabujev, vraževerja, ljudske magije in ljudskih teorij o tem, kako deluje svet. Na primer, če bi nekoga preklinjali, bi lahko pridobili pramen las tarče in ga slovesno oskrunili. Ker so lasje od osebe in so celo zrasli iz njih, naj bi po ločitvi ohranili bistvo te osebe. Kar doleti lase, bo doletelo lastnika las. To načelo je najbolj očitno simbolizirano z vudu lutkami, vendar v kulturah po vsem svetu obstajajo bolj subtilne različice podobnosti in nalezljivosti. Podobnost in nalezljivost sta lahko tako pozitivni kot negativni – če dobimo v roke trzalko za kitaro, ki jo uporablja rock zvezda, bi lahko mislili, da bo to povečalo naše lastne sposobnosti igranja.
V enem poskusu so podiplomski študenti zavrnili pitje čaja, ki so ga mešali z razkuženo muharico, tudi če so mu za to ponudili denar. Ta in podobni eksperimenti in opažanja kažejo, da podobnost in razmišljanje, ki temelji na okužbi, ni le kulturni ostanek iz bolj primitivnih časov, temveč zakoreninjen vidik človeške kognitivne obdelave, ki je kodiran v naših genih. Teorije, ki temeljijo na podobnosti in nalezljivosti, so hevristika – torej osnovna pravila – ki so našim prednikom pomagala preživeti v ostrem svetu, v katerem se je razvila naša vrsta. Večino časa so bile te hevristike koristne – na primer, res je neumno zaužiti svež kos hrane, če ga najdemo v kupu gnile hrane. Toda v drugačnih pogojih, zlasti v sodobnih, te hevristike ne veljajo več. Razmišljanje, ki temelji na podobnosti in okužbi, ni nujno znanstveno, v mnogih primerih pa lahko znanost ovira.