Podnebni zemljevid prikazuje spremembe podnebja na geografskem območju. Pokriva lahko celoten planet, eno celino ali manjšo regijo. Podnebne karte lahko prikazujejo celotno podnebje v skladu s klasifikacijskim sistemom, ki temelji na povprečju ali posameznem dejavniku, kot sta temperatura ali padavine. Prav tako lahko prikazujejo sezonska nihanja, načrtovano prihodnje podnebje ali rekonstrukcije preteklih podnebnih razmer.
Za izdelavo svetovnega podnebnega zemljevida, ki določa različne podnebne regije, je mogoče uporabiti različne sisteme klasifikacije podnebja, vendar je najbolj razširjeno metodo v zgodnjih 1900-ih razvil nemško-ruski klimatolog Wladimir Koppen. Temelji na letni in mesečni povprečni temperaturi in padavinah, nastale regije pa so tesno povezane z vegetacijskimi območji. Ta sistem je Koppen pogosto spreminjal sam in pozneje še drugi.
Koppenov sistem deli podnebje v pet glavnih kategorij, označenih z velikimi črkami od A do E. »A« predstavlja vlažno tropsko podnebje z visokimi temperaturami in velikimi padavinami skozi vse leto; »B« je suho podnebje z nizko količino padavin skozi vse leto, razdeljeno na tip »S«, ki je polsušno, in tip »W«, ki je sušno; “C” je vlažno podnebje srednje zemljepisne širine; “D” je celinsko podnebje z relativno nizko količino padavin in velikimi sezonskimi temperaturnimi nihanji, “E” pa polarno podnebje z nizkimi temperaturami skozi vse leto. Včasih se doda kategorija “H”, ki označuje visokogorsko podnebje, kar velja za visokogorska območja, kot je Himalaja.
Druga, mala črka je bila dodana za ustvarjanje podkategorij na podlagi sezonskega vzorca padavin, na primer »s« označuje suho poletno sezono. Vse te podkategorije ne veljajo za vse glavne podnebne vrste. Tretja mala črka je bila dodana za nadaljnjo razdelitev nekaterih podnebnih kategorij glede na sezonske temperaturne vzorce, na primer “a” označuje vroče poletje s povprečnimi temperaturami nad 72°F (22°C). Še enkrat, vse to ne velja za vsak tip podnebja. Ta sistem ustvari 30 podnebnih tipov, ki jih je mogoče prikazati v različnih barvah na zemljevidu podnebnih regij.
Določene letne čase je mogoče ponazoriti na podnebnem zemljevidu, ki prikazuje, na primer, variabilnost temperature ali padavin skozi leto. Črte je mogoče narisati, ki povezujejo točke, ki imajo enako vrednost za dani faktor, da se ustvari zemljevid “kontur”, ki prikazuje visoka in nizka območja za ta faktor. Na primer, črte, ki povezujejo točke enake temperature, se imenujejo izoterme, zato lahko zemljevid z izotermami na prvi pogled prikaže nihanja temperature znotraj regije ali planeta kot celote. Serija zemljevidov za različne letne čase lahko ponazarja sezonske razlike.
Zaskrbljenost zaradi podnebnih sprememb je privedla do oblikovanja podnebnih zemljevidov, ki prikazujejo možna podnebja v prihodnosti. Te uporabljajo projekcije, ki temeljijo na ocenjenem skupnem povečanju temperature, ki bi bila posledica različnih ravni proizvodnje ogljikovega dioksida. Eden takšnih zemljevidov prikazuje učinke splošnega dviga globalne temperature za 39.2°F (4°C). Menijo, da bi se temperature povečale bolj na kopnem kot nad oceani in da bi bilo zvišanje večje na visokih zemljepisnih širinah kot na nizkih zemljepisnih širinah. Ti zemljevidi lahko ponazarjajo tudi spreminjanje geografije zaradi dviga morske gladine.
Z uporabo fosilnih in drugih dokazov je mogoče rekonstruirati preteklo podnebje. Na primer, analiza cvetnega prahu v starodavnih vzorcih tal lahko nakaže vrste vegetacije, ki je bila prisotna ob nastanku tal, kar dobro kaže na vrsto podnebja pred nekaj deset tisoč leti. Če se vrnemo v preteklost, lahko fosilni dokazi o rastlinskih ostankih, primeri poledenitve – ki kažejo na hladno podnebje – ali erozije vetra – ki kažejo na suho podnebje – zagotovijo informacije o podnebjih, ki segajo na stotine milijonov let nazaj, kar omogoča izdelavo preteklih podnebnih zemljevidov. ustvaril.
Podnebne karte so izdelali celo za planet Mars. So veliko enostavnejši od zemljevidov, ki ponazarjajo zemeljsko podnebje, saj ni oceanov in ni padavin. Kljub temu so informacije o topografiji, albedu, prisotnosti ledu ter dokazi o hitrosti in smeri vetra v kombinaciji z zemljepisno širino omogočili izdelavo dokaj podrobnega podnebnega zemljevida Marsovega površja.