Zasebna družba je družba, ki je v lasti majhne skupine zasebnih delničarjev, ki s svojim lastniškim kapitalom v družbi ne trgujejo na javnem trgu. Ljudje se pogosto zmotijo in domnevajo, da so taka podjetja majhna. Dejansko so nekatera zelo velika globalna podjetja, kot so Mars, Bosch in Ikea, zasebna podjetja, skupaj pa največja zasebna podjetja na svetu predstavljajo velik del svetovnega trga. Seveda obstaja tudi veliko malih podjetij, ki so v zasebni lasti.
Takšna podjetja so pogosto v družinski lasti in upravljanju. Ta podjetja morda raje ostanejo zasebna, da lahko družinski člani obdržijo nadzor nad podjetjem. Druga zasebna podjetja imajo različne razloge, da ostanejo zasebna, zasebno podjetje pa ima tudi možnost, da postane javno in postane javno podjetje na borzi. Izstop na borzi omogoča podjetju, da izkoristi kapital in se lahko izvede v strateškem času.
Ključna pomanjkljivost zasebnega podjetja je, da podjetje ne bo imelo hitrega dostopa do kapitala, ker ne more prodati delnic in obveznic na prostem trgu. To pomeni, da taka podjetja potrebujejo velike rezerve sredstev za delovanje ali pa morajo imeti možnost dostopa do zasebnih vlagateljev, ki lahko zagotovijo kapital.
Poznana tudi kot podjetja, ki ne kotirajo na borzi, za ta podjetja ne veljajo enake zahteve glede poročanja in preglednosti kot za javna podjetja. Javno podjetje mora razkriti finančne informacije in delovati na način, ki koristi svojim delničarjem. Ta zahteva ne velja za zasebna podjetja. Podjetja, kot je Mars, ki raje delujejo v tajnosti, vidijo pomanjkanje zahtev za poročanje kot posebno prednost.
Neupoštevanje standardov odgovornosti lahko zasebnim podjetjem omogoči tudi, da sodelujejo v nenavadnih poslovnih praksah, ki niso nujno škodljive. Podjetja se lahko odločijo za naložbe ali dejavnosti, ki se morda zdijo nenavadne, in počakajo, da se te dejavnosti izplačajo, namesto da bi se počutila pod pritiskom delničarjev.
Številne vlade zahtevajo, da podjetja v zasebni lasti zadržijo delničarje pod določenim številom. To je zasnovano tako, da podjetjem prepreči učinkovito delovanje kot javna podjetja brez kakršne koli odgovornosti. Zahteve se razlikujejo; nekatere vlade dovolijo podjetjem, da imajo do 500 delničarjev, preden morajo iti na borzo, medtem ko druge omejujejo število delničarjev, ki jih ima zasebno podjetje v lasti, na veliko nižji maksimum, na primer 50 ali 100.