Pluperfect, ki se v angleščini pogosto imenuje past perfect, je glagolski čas, ki se nanaša na dejanje, ki je bilo končano na neki točki pred sedanjim časom. Je kombinacija popolnega časa in enostavnega preteklega časa. Konstrukcija pluperfekta v angleščini je »had« in pretekli deležnik, na primer »had eaten«.
Beseda “pluperfect” izvira iz latinščine, kar pomeni “več kot popoln”. V slovničnem smislu “popoln” pomeni “popoln”, zato pluperfekt označuje, da nekaj ni samo popolno, ampak da je že nekaj časa dokončano. Stavek s pluperfektom se pogosto nanaša na dva različna dogodka, od katerih je bil eden končan, preden se je zgodil drugi. Na primer, »Mačka je pojedla tri koi, preden jo je oskrbnik pregnal iz ribnika« vsebuje veliko popolno »je pojedel« in preprosto preteklost »preganjal«. To kaže, da je mačka končala jesti tri koi pred drugo določeno točko v preteklosti – točko, ko jo je oskrbnik pregnal.
Pluperfect čas ima rahle razlike od preprostega preteklega ali sedanjega popolnega časa. Stavek »Mačka je pojedla tri koi, preden jo je oskrbnik pregnal iz ribnika« vsebuje dva različna dogodka, toda en dogodek – mačka je pojedla koi – se je zgodil pred dogodkom, ki se dogaja v sedanjosti – oskrbnik ga je pregnal. »Jedel« je v tem primeru sedanji popolni čas, kar pomeni, da je dosegel zaključek pred sedanjim časom, namesto pred neko točko v preteklosti. Po drugi strani pa je »Mačka pojedla tri koi« v preprostem preteklem času, kar pomeni, da se izrecno ne sklicuje, kdaj se je zgodilo v zvezi s katerim koli drugim dogodkom, le da se je zgodilo nekoč v preteklosti.
Pomen pluperfekta je med indoevropskimi jeziki dokaj skladen, čeprav se njegova konstrukcija seveda razlikuje. Najpogosteje pa je konstrukcija pluperfekta kombinacija popolnega s preprosto preteklostjo. Francoščina po drugi strani uporablja konstrukcijo avoir ali etre plus deležnik kot preprost pretekli čas namesto kot popoln, vendar se pluperfekt še vedno tvori s preteklim časom avoir ali etre plus deležnik kot v angleščini. Koine in druga starogrška narečja uporabljajo ponovitev – začetni soglasnik plus “e” – za označevanje zaključka, v kombinaciji s spremembo samoglasnika na koncu, ki označuje preteklost.