Ples flamenka je eden od treh sestavnih delov umetnosti flamenka. Prišla je iz Andaluzije v današnji Španiji, na katero je močno vplivalo lokalno cigansko prebivalstvo Gitanos. Velika količina glasbenih stilov in plesnih gibov izhaja iz judovske tradicije, pa tudi iz mavrske kulture.
Tri glavne oblike, ki sestavljajo flamenko, so igranje kitare ali kitare, cante ali pesem in baile ali ples. Težko je ločiti kante od varščine, saj se oba opirata na podobno tradicijo in delata drug drugega. Zdi se, da ima ples flamenka svoje izvore v drugi polovici osemnajstega stoletja. Okoli leta 1800 so se v Sevilli pojavile številne šole flamenka, od katerih ima vsaka svoj značilen pogled na umetnost.
Prvotno je bil ples brez glasbe, le petje in toque de palmas, ploskanje z rokami. Nekateri sodobni plesi flamenka še vedno sledijo tej tradiciji, čeprav je bila uvedena uporaba kitare in drugih inštrumentov. Glasbeni slog, znan kot palos, zajema širok spekter kulturnih in družbenih kontekstov ter preproste ritmične in stilizirane razlike. Dejanski ples je lahko različnih stilov, odvisno od namena plesa – ali gre za zabavo, zasledovanje ljubimca ali tolažbo tistih, ki potrebujejo.
Ples flamenka je izjemno čustven plesni stil, pri katerem se plesalec vedno trudi izraziti svoja čustva z gibanjem. Ostri gibi in izrazi obraza igrajo v tem plesnem slogu večjo vlogo kot pri mnogih drugih, kar odraža to željo po izražanju najglobljih občutkov, ki jih človek doživlja. Plesalec lahko ploska z rokami, brca z nogami, požene kastanjete (majhne ročne tolkala) ali nenadoma trza svoje telo, da pokaže želeno čustvo. Hkrati izguba nadzora nikoli ni možna in ta strasten prikaz je vedno umirjen z ohranjanjem najvišje ravni gracioznosti in natančnosti gibov.
Najuspešnejši plesalci flamenka razstavljajo tako imenovano duende, kar pomeni dobesedno vila ali goblin, kar kaže na neverjetno razumevanje čustvenega toka te umetnosti. Ples na tej stopnji mojstrstva je visceralna izkušnja, ki pritegne občinstvo, kot da bi bili udeleženci.