Plavajoči temelj je temelj stavbe, ki ne uporablja temeljev. To je vlita cementna plošča, ki ima dva globoka roba, ki segata tik pod mejo zmrzali v severnem podnebju. Temelj dejansko lebdi na zemlji in se premika, ko temperature stiskajo in širijo tla. Zelo pogosta je v garažnih tleh in ploščah mobilnih hiš, v mnogih delih sveta pa se preprosto imenuje temelj plošče.
V tipičnem plavajočem temelju so vodovodne in električne napeljave pritrjene na ploščo tako, da jih preprosto speljete skozi tla, ko se vlije. To pomeni, da morajo biti vodovodne, drenažne in električne napeljave končane pred vlivanjem temeljev. V mnogih primerih je to precej ugodnejša metoda gradnje kot uporaba temeljev, opremljenih s podlago, vendar lahko privede do zelo dragih računov za popravila, če bodo vodovodne napeljave v prihodnosti zahtevale delo. V toplejših podnebjih je plavajoča plošča veliko bolj prijazna do lastnikov stanovanj, saj se ne upogne preveč, ker je manj ekstremnih temperaturnih sprememb. Pomaga tudi pri hlajenju konstrukcije, saj stik temelja s tlemi vleče nizke temperature skozi beton in jih razprši po zgradbi.
Pri gradnji gospodarskih poslopij, kot so lope, lahko izraz dobi drug pomen. Nekateri sistemi talnih oblog za zunanje lope so znani kot plavajoča temeljna tla in ne zahtevajo vlivanja betona. V teh aplikacijah je temelj zgolj leseni okvir, ki je nameščen na blokih. To omogoča, da se tla lope dvignejo od tal, kar preprečuje vdor vode v lopo in ščiti vsebino lope.
Pri vlivanju temeljev s plavajočo ploščo je treba pred vlivanjem betona v tla nujno namestiti armirane jeklene palice ali težko žično mrežo. Žica in jeklo preprečujeta pokanje in lomljenje tal, ko se plošča upogiba z zemljo. Brez te ojačitve bo plošča verjetno počila in lahko povzročila poškodbe sten in stropa, saj se bo tla lahko neenakomerno upogibala. Pogosto upogibanje neojačane plošče povzroči, da se vrata ne zaprejo ali odprejo pravilno, okna pa se zlepijo ali celo počijo. Stene so prav tako podvržene pokanju, suhozid pa je nagnjen k zlomu na šivih.