Plastron je vrsta koščenih plošč na spodnji strani oklepa želve ali želve, ki ščitijo trebuh. Omogoča želvi, da umakne glavo, rep in štiri noge v lupino. Želve so plazilci, ki lahko živijo na kopnem ali v bližini sladke ali slane vode. Kopenske želve se pogosto imenujejo želve.
Oklepi želve so narejeni iz zlitih kosti. Zgornji del oklepa se imenuje oklop, ki ima obliko kupole na kopenskih želvah. Vodne želve imajo ploske zgornje lupine, ki jim pomagajo pri plavanju. Ena od osnovnih definicij plastrona je tista kovinskega naprsnika, ki se nosi pod telesnim oklepom. Nanaša se tudi na zaščitni jopič, ki ga nosijo sabljači. Izhaja iz italijanske besede piastrone, kar pomeni kovinske pločevine ali naprsnik.
Od osrednjega šiva na plastronu se razteza šest simetričnih parov ščitov. Zasnova nekoliko spominja na okostje ribe. Skuti so pokriti s keratinom, enakim materialom, iz katerega sestavljajo konjska kopita in nohte. Ščitniki pomagajo oblikovati plošče v tečaj, kar omogoča želvi, da v nevarnosti potegne zgornjo in spodnjo školjko čez svoje telo. Lupina deluje kot nekakšen oklep, dokler grožnja ne mine.
Disekdiza je bolezen lupine, ki nastane, ko se lupine zadržijo in ne odvržejo pravilno. Želve lahko trpijo tudi za presnovnimi boleznimi kosti, ki lahko povzročijo deformacije oklepa. Tudi lupine želve se lahko razjedejo, kar povzroči bolezen.
Vrsta želve je ocenjena na več kot 215 milijonov let. Plastron želve v prahu se na Kitajskem že dolgo uporablja kot zdravilo za težave z ledvicami in jetri ter za krepitev kosti. Zdravniki naravne medicine v drugih državah ga zagovarjajo kot obnovitveno sredstvo za ljudi, ki trpijo zaradi izčrpanosti.
Tako želva kot želva sta igrali pomembno vlogo v mitologiji in duhovnem življenju svetovnih kultur. Stari Grki so verjeli, da je želva priljubljeno bitje bogov. Menili so, da je sveto Afroditi in Hermesu, božanstvima, povezanim s spolnostjo.
Želve lupine so Kitajci uporabljali kot preroške kosti med dinastijo Shang, približno 1300 pr.n.št. S sledenjem razpok na oklepah in nato segrevanjem ali razpokanjem je veljalo, da je mogoče napovedati izid določenih podvigov. Nekatere najzgodnejše kitajske zapise so arheologi odkrili na plastronu želvjih oklepov.
V indijanski kulturi je želva del mita o ustvarjanju. Indijanci Lakota niso ubijali ali jedli želv, ker so simbol življenja. Želva se pojavlja v umetniških delih Indijancev ter na vrečkah in amuletih z zdravili. Veljalo je, da ima posebne moči, ker je število lusk na lupini ustrezalo 12 dnevom med luninimi cikli.