Detektor plamenske ionizacije (FID) je instrument, ki se uporablja za odkrivanje prisotnosti ogljikovodikov, zlasti butana, heksana in drugih spojin, ki vsebujejo ogljik, ki bi lahko bile prisotne v izmerjenem vzorcu. Instrument je s plinskim kromatografom povezan s cevjo, imenovano kapilara, in ima komoro s plamenom. V to komoro se iz enega vira vbrizgajo plini, iz drugega pa vodik in kisik. Za vžig plamena v notranjosti se uporablja komponenta za električni vžig; naknadno zgorevanje vodika in kisika ustvari nabit tok med plamenskim curkom, ki deluje kot elektroda, in drugo elektrodo v komori.
Kapilarna kolona, vstavljena v instrument, je povezana s plinskim kromatografom, napravo, ki se uporablja za analizo kemične sestave vzorca plina. To je instrument, s katerim se meri odziv. Cilindrična elektroda, ki obdaja plamen, zbira ione, ki nastanejo iz procesa zgorevanja, ko se med obema pojavi napetost. Tok se ustvari in nato ojača, medtem ko izhod zbirajo elektronski zbiralniki podatkov. Vsaka vrsta plina ima določen osnovni tok in pretok, in ko je to prikazano, lahko upravljavci določijo prisoten plin s pomočjo vodnika, ki prikazuje pretoke, ki jih imajo različni plini običajno.
Ko se gorivo doda v plamensko ionizacijski detektor, se aktivira z vnaprej določeno hitrostjo pretoka. Ko je zrak načrpan, se plamen vžge in pusti eno uro, da se stabilizira in neprekinjeno gori za najbolj natančne rezultate. Z izklopom dotoka za gorivo se plamen ugasne, nato pa se izklopi dotok za druge pline. Prenosni detektor deluje na podoben način in se običajno uporablja za spremljanje hlapnih organskih spojin (HOS). S temi lahko na občutljivost vplivamo, če se temperatura hitro spremeni ali so v okolju prisotna intenzivna električna polja.
Plamensko ionizacijski detektor lahko zazna le organske spojine. Instrument se običajno uporablja za farmacevtsko proizvodnjo in analizo pesticidov. Možno je izmeriti metan ali celo strupene spojine, kot je vodikov cianid, ker vsebujejo ogljikove molekule. Anorganske pline je težko zaznati s FID. Amoniak na primer v svoji molekularni strukturi nima ogljika, zato lahko ostane neopažen.