Fonacija je proces, s katerim grlo ali glasovna škatla proizvaja zvoke. Glede na podpodročje fonetike se lahko fonacija nanaša samo na kvaziperiodične vibracije glasilk, ki proizvajajo zvočne zvoke, ali pa se lahko nanaša na kakršno koli manipulacijo glasovnega toka s strani grla. Poleg glasu so fonetične značilnosti, na katere vpliva grlo, vključujejo škripajoč glas in zadihani glas. Grlo je odgovorno tudi za glotalne zvoke, kot je glotalni stop, ki se izgovarja med samoglasniki v angleškem “uh-oh”.
Fonetiki, ki preučujejo anatomijo grla in produkcijo govora, pogosto jemljejo fonacijo kot samo kvaziperiodično vibracijo glasilk. Lahko ugotovite, ali ima zvok to vrsto fonacije, tako da položite prste na sprednji del grla in začutite vibracije med govorom. Če glasilke med govorom vibrirajo, nastane zvočni zvok. Zvočni zvoki vključujejo vse samoglasnike in nosne zvoke v angleščini ter soglasnike, kot so /b/, /v/, /d/, /z/ in /g/. Nezvočni dvojniki teh soglasnikov, /p/, /f/, /t/, /s/ in /k/, se od glasovnih različic razlikujejo le po odsotnosti tresljajev glasilk.
Nekateri jeziki imajo več glasovnih razlik kot samo zvočne in brezglasne, in mnogi jezikoslovci uporabljajo fonacijo za sklicevanje na kakršno koli manipulacijo zvokov s strani glotisa. Poleg glasovnih in brezglasnih zvokov imajo nekateri jeziki škripajoče ali laringealizirane zvoke, ki jih proizvajajo zelo napete glasilke, in zvoke z zadihanim ali mrmranjem, ki se proizvajajo z minimalno napetostjo v glasilkah. Brezglasni zvoki se proizvajajo brez napetosti v glasilkah. Poleg teh razlik nekateri jeziki uporabljajo ohlapni glas, z večjo napetostjo kot zamrmrajoč zvok, vendar manj kot zvočni zvok, nekateri pa vključujejo tog glas, z napetostjo glasilk nekje med tisto, ki je potrebna za zvočni zvok, in tisto, ki je potrebna za laringealiziran zvok.
Nekateri jeziki, vključno z angleščino, imajo glotalne soglasnike, ki jih proizvajajo samo glotis ali glasilke in prostor med njimi. Angleščina ima glotalni stop, kot je navedeno zgoraj, pa tudi glotalni frikativ /h/ kot v “klobuk”. Glasnični soglasniki se včasih štejejo za primere čiste fonacije in ne za prave soglasnike, saj je za druge soglasnike značilno mesto artikulacije, kot so ustnice ali zobje, pa tudi stanje glotisa. Po drugi strani pa glotalni soglasniki nimajo nobenega artikulacijskega mesta razen glotisa.