V svetu vedno večjih podatkovnih zmogljivosti petabajt predstavlja mejo tik pred terabajtom, ki teče tik pred gigabajtom. Z drugimi besedami, 1,024 gigabajtov je en terabajt, 1,024 terabajtov pa en petabajt. Če pogledamo to v perspektivi, je petabajt približno en milijon gigabajtov (1,048,576).
V poznih 1980. letih prejšnjega stoletja je velik trdi disk veljal za 80 megabajtov. Danes ta količina prostora ne vsebuje niti trenutnega operacijskega sistema Windows, ne da bi se soočila z omejitvami prostora za shranjevanje. Robustni programi, glasbene datoteke, digitalni vsestranski diski (DVD-ji), pretočni video in grafika visoke ločljivosti so postali zveri, lačne pomnilnika, ki požrejo nepremičnine po delih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja bi bilo nepredstavljivo, da bi domači računalnik nekega dne potreboval desetine in celo stotine gigabajtov za shranjevanje podatkov. Čeprav petabajt še vedno leži zunaj ozemlja terabajta, kdo lahko pove, kje bo domači računalnik čez nadaljnji dve desetletji?
Ponižna misel je, da mogočni petabajt shranjuje posamezne bite. Za izdelavo bajta, ki predstavlja en sam znak, je potrebnih osem bitov. Beseda “bit” na primer potrebuje 24 bitov za črkovanje ali tri bajte.
Združite 1,024 bajtov in dobite kilobajt. Vzemite enako količino kilobajtov (1,024) in zgradili ste megabajt; 1,024 megabajtov in imate gigabajt – in tako naprej, da dobite terabajt in končno petabajt. Koliko bitov je torej v petabajtu? Osupljivih 9,007,199,254,740,990!
Za povprečnega človeka postane škrtanje številk ob premiku na ozemlje petabajta nekoliko poraščeno, vendar se tu ne ustavi. Poleg petabajta so eksabajt, zetabajt in jotabajt. Čeprav se nekateri morda še vedno navadijo na idejo, da je 1,024 megabajtov enako enemu gigabajtu, hitro prihajamo do časa, ko se bodo ljudje sklicevali na “pol terabajta” prostora za shranjevanje in ne na 500 gigabajtov. Za zdaj pa je petabajt med drugim varno prenesen na univerzitetne superračunalnike, kot so tisti na univerzi Indiana, Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN) in IBM-ove globalne storitve. Samo upamo lahko, da so programi za defragmentacijo v času, ko domači uporabnik kupuje pomnilniško zmogljivost po petabajtih, držali korak.