Pet tibetanskih obredov je starodavna rutina joge. Njihova prva znana objava je bila v The Eye of Revelation, ki ga je leta 1939 izdal Peter Kelder. Za razliko od indijskih praks joge, pet tibetanskih obredov zahteva, da je udeleženec v stalnem stanju. Izražen je bil nekaj dvoma o veljavnosti obredov, saj noben Tibetanec ni potrdil njihove pristnosti.
Kelderjeva knjižica je poročilo o pogovoru z anonimnim popotnikom, domnevno upokojenim polkovnikom britanske vojske. V nedoločenem času v zgodnjih 1900-ih je polkovnik Bradford, psevdonim, ki ga je temu anonimnemu popotniku dal g. Kelder, po upokojitvi odpotoval v Tibet v iskanju legendarne lamaserije, za katero je slišal, da vsebuje vrelec mladosti. Kelder je trdil, da je Bradford našel to lamaserijo, kjer so ga poučili o petih obredih, ki naj bi udeležencu dali moč in moškost, skupaj s šestim obredom, ki je vključeval dihalno vajo.
Interakcija petih tibetanskih obredov s telesom je bila razložena Bradfordu in pozneje Kelderju kot način za vzdrževanje ustreznega vrtečega gibanja sedmih vrtincev v človeškem telesu. Kelderjeva knjižica jih omenja kot psihične vrtince in se po tibetanskih verovanjih nahajajo na sedmih vitalnih točkah na človeškem telesu. Obredi imajo moč, da vrtince povrnejo v prvotno stanje in hitrost, v nasprotju s težnjo upočasnjevanja, za katero knjižica trdi, da spremlja starost.
Prvi obred zahteva, da se udeleženec vrti v krogih v smeri urinega kazalca, medtem ko stoji z rokami, vzporednimi s tlemi. Drugi se izvaja v ležečem položaju. Vadilec, medtem ko drži roke ob straneh, dviguje noge, dokler niso pravokotne na tla. Med to vajo naj kolena ostanejo nepokrčena. Potem ko noge za kratek presledek držite naravnost in obešene, jih ponovno nežno spustite in postopek ponovite po majhnem oknu sprostitve.
Skozi tretji obred so roke pritisnjene ob strani praktikanta in ostane v klečečem položaju z nogami podtaknjenimi pod telo. Prva polovica obreda od praktikanta zahteva, da se upogne v pasu in se nagne naprej, kolikor lahko, pri čemer si prizadeva, da bi brado obdržala ob prsih. V drugi polovici se vaditelj nagne nazaj in se spet upogne v pasu, kolikor je mogoče. Ko sta oba polovica vaje zaključena, se trup vrne v pokončen položaj. Vadba se začne znova po počitku.
Četrti obred se začne sedeti z obema rokama na tleh na vsaki strani in iztegnjenimi nogami naravnost. Tudi zadnji del kolen mora biti v stiku s tlemi. Trup je dvignjen navzgor, dokler noge, od stopal do kolen, pa tudi roke, niso skoraj pravokotne na tla, zaradi česar je telo vzporedno s tlemi. Glava je obešena nazaj, kolikor je le mogoče, in položaj se ohranja nekaj minut, dokler se telo ne sprosti in se sprosti.
Pri zadnjem od petih tibetanskih obredov je telo postavljeno v položaj za sklece, pri čemer sta roke in noge vsaka na razdalji 2 cm narazen. Trup in zadnjica sta dvignjena in držana precej nad rameni z glavo nizko obešeno na prsi. Po tem gibanju je dovoljeno, da se telo spusti, medtem ko ostane dvignjeno od tal in z dvignjeno glavo.