Poosebljanje je dejanje v govoru in pisni obliki podajanja neživih predmetov, abstraktnih konceptov ali dejanj človeških ali bližnjih lastnosti. To je drugače kot antropomorfizem, ki daje živalim tako človeško osebnost kot vedenje. Je vrsta metafore, saj gre za metaforični način za popestritev pisanja in za boljšo povezanost abstraktnega.
Čeprav je personifikacija pogosta literarna naprava v poeziji, je tudi v vsakdanjem govoru. Na primer, nekdo lahko pogleda na uro in reče: “Čas mi je pravkar pobegnil.” To nakazuje, da ima koncept “časa” samovoljo in da se je oseba poskušala boriti s časom, da bi ostala na mestu. Čas pa je “ušel”.
Tudi majhni otroci redno uporabljajo to napravo. Otroka bi lahko vprašali, ali je vrgel svinčnik. Otrok bi lahko odgovoril: »Nisem ga vrgel. Vrglo se je samo od sebe.” Medtem ko otrok tukaj uporablja personifikacijo kot taktiko izogibanja, še vedno daje svinčniku nekaj človeških lastnosti, ki jih nima.
V literaturi je enostavno najti primere: megla se »plazi«, misli »eksplodirajo«, drevesa »grozijo« in oblaki »napovedujejo«. Smrt postane “glasnik”. Ti primeri so vsi načini, na katere lahko pisatelj oživi običajne predmete ali abstraktne koncepte in bralcu zagotovi več čustvenega občutka. Zgornji primeri dajejo tudi človeške lastnosti stvari, ki se povezujejo z bralčevim razumevanjem človeškega sveta in človekovih dejanj.
V reviji In Context je Joseph Campbell leta 1985 dal intervju, kjer je predlagal, da je personifikacija eden od načinov, kako so se tisti, ki sledijo religiji, sprijaznili z ogromnim in abstraktnim konceptom Boga. Seveda Sveto pismo pravi, da je človek ustvarjen po »Božji podobi«. V judovsko-krščanski tradiciji to takoj pooseblja Boga: moški je in izgleda kot moški.
To omogoča ljudem, da se lažje držijo koncepta osebnega Boga, saj je kot oče, ki je zelo podoben ljudem. Prejšnji verski koncepti nakazujejo tudi poosebljanje številnih stvari, ki so prisotne v okolju ali v zvezdah.
Animizem vidi vidike božanskega v preprostih naravnih elementih, kot so sonce, luna, drevesa ali reka. Če tem predmetom pripišemo človeško namero ali značilnosti, se doseže boljše razumevanje, kaj je božanstvo ali več božanstev.
Če se sonce smeji, ko je visoko na nebu, ali luna spi, so ta astralna telesa nenadoma človeška in se zato človek lahko poveže z njimi. Nasprotno, ko je sonce opisano v čisto znanstvenih terminih, pogosto postane oddaljeno in neosebno. Lahko ga razumemo znanstveno, vendar ga je veliko težje čustveno »pridobiti«.