Pasivna slovnica se nanaša na enega od dveh možnih načinov za izražanje dejanja v stavku ali stavku. V aktivnem glasu subjekt deluje na predmet ali izvaja dejanje. Pasiv spremeni vrstni red stavka ali stavka, tako da je predmet ali prejemnik dejanja subjekt stavka. Uporaba pasivne slovnice ni slovnična napaka, ampak slogovna preferenca, za katero mnogi verjamejo, da oslabi ali izkrivlja koncept ali idejo, ki jo stavek poskuša posredovati.
Da bi razumeli razliko med pasivnim in aktivnim glasom, moramo razumeti elemente stavka ali stavka, slovnične enote, ki vsebuje popolno idejo. Agent je slovnična komponenta, ki povzroči, da se dejanje zgodi, stvar ali oseba, ki nekaj počne. Večino časa je ta komponenta v položaju subjekta in povzroči dejanje.
Glagol je del stavka, ki izraža dejanje, ne glede na to, ali gre za drugo stvar ali v sebi, »On strelja žogo« oziroma »On strelja«. Objekt je slovnični element, ki prejme dejanje, v tem primeru “žogico”. Posrednik deluje na predmet s pomočjo glagolskega dejanja.
Najpogostejša tvorba pasivnega glasu združuje obliko glagola “biti” s preteklim deležnikom glavnega glagola. Primer: “Peter je vozil avto.” je stavek, napisan v dejavnem glasu, saj je Peter, agent, v položaju subjekta, ki deluje na avto, objekt. Če bi stavek napisali v pasivnem glasu, bi stavek preuredili tako, da se glasi: “Avto je vozil Peter.” Tukaj je avto, prejemnik dejanja, subjekt, ki mu sledita »bil« in pretekli deležnik glagola »voziti«, ki je »voziti«. Šele po posredovanju teh podatkov pisatelj pove bralcu, da je Peter sila, ki deluje na avto.
V pasivnem glasovnem stavku: “Avto je vozil Peter.” avto je predmet dejanja, medtem ko je Peter agent, ki povzroči dogajanje. Uporaba pasivnega glasu nakazuje, da se namerava pisatelj bolj osredotočiti na avto kot na voznika. V aktivnem glasu stavek postane: »Peter je vozil avto«, kjer je subjekt agent, tisti, ki izvaja dejanje. Razen če je avto dejansko pomembnejši od Petra, bi se večina piscev strinjala, da je boljša aktivna različica, saj je bolj odločna in preprostejša ter pušča manj prostora za napake ali nesporazum bralcev.
Če je zastopnik odstranjen iz stavka, postane: “Avto je bil vožen.” Ta stavek ponazarja še eno rabo pasivnega glasu, v kateri sta predmet dejanja in samo dejanje edini stvari, ki jih pisatelj želi, da bralec izvede. Tukaj pisec uporablja pasivno slovnico, da agent ostane dvoumen, kar pomeni, da je agent nepomemben ali neznan, morda celo piscu.
Samo zato, ker stavek vsebuje obliko glagola biti, ne pomeni, da stavek ali stavek uporablja pasivno slovnico. Enako velja za stavke, ki uporabljajo pretekli deležnik. Glagol »biti« lahko označuje tudi stanje bivanja, na primer v stavkih »Janez je bolan«. in “John je bil bolan.” V teh primerih se »je« in »bil« uporabljata za opis Janezovega fizičnega stanja ali stanja, pri čemer dejanje obstaja kot nadaljevanje iz enega trenutka v drugega v sedanjem oziroma preteklem času.