Tabela particij je del kode, ki se uporablja za označevanje različnih particij ali odsekov računalniškega trdega diska (HDD). To je običajno del glavnega zagonskega zapisa (MBR) na trdem disku, do katerega pogosto dostopate ob zagonu računalnika, da označite del pogona, ki ga je treba uporabiti za zagon. V eni tabeli so lahko označene različne particije, kar omogoča razdelitev trdega diska na odseke, ki se prepoznajo in nanje zapišejo posamezno. Tabela particij je običajno zapisana v šestnajstiškem zapisu, ki uporablja številke in črke za izražanje širokega razpona številskih vrednosti.
Osnovna struktura tabele particij je na prvi pogled precej zapletena, čeprav so informacije, ki so v njej, pravzaprav precej preproste. Je le en del MBR na trdem disku računalnika, ki se uporablja, ko se računalnik prvič zažene, postopek, ki se imenuje zagon ali »zagon«. Ko je računalnik vklopljen, se začne zagon mikročipa na matični plošči, ki vsebuje osnovni vhodno/izhodni sistem (BIOS) za ta računalnik. Med zagonom pa BIOS preda nadzor nad sistemom in preostalim zagonom na trdi disk v računalniku.
Ko se to zgodi, računalnik uporabi MBR za določitev načina, kako naj se zagon nadaljuje. Del MBR je particijska tabela, ki zagotavlja informacije o različnih particijah na trdem disku, čeprav je v mnogih osnovnih sistemih morda le ena. V tej tabeli particij je en odsek trdega diska vzpostavljen kot zagonska particija, ki se uporablja za zagon, drugi odseki pa se lahko preprosto uporabljajo za shranjevanje. V računalniku je mogoče uporabiti več particij, ki vsebujejo drugačen operacijski sistem (OS) v vsaki od njih, kar omogoča, da se računalnik zažene v enem OS, uporabniku pa nudi različne sisteme, ki jih je mogoče uporabljati v istem računalniku.
Podatki v particijski tabeli so zapisani v šestnajstiškem zapisu, ki uporablja številke od »0« do »9« in črke »A« do »F«, ki označujejo »10« do »15«. To je osnovni sistem 16, kar pomeni, da se označeno število nato pomnoži s 16, dvignjenim na določeno moč. Na primer, šestnajstiško število »A3« bi bilo 10×16^1 dodano k 3×16^0 ali 163. Daljši šestnajstiški vnos, kot je »34B«, bi bil 3×16^2 dodan k 4×16^1 in 11×16^0 ali 843. Različne informacije je mogoče posredovati s heksadecimalnim zapisom v tabeli particij, vključno z identiteto zagonske particije in velikostmi različnih sektorjev znotraj ene ali več particij na trdem disku.