Pariški klub je neformalno združenje upnikov, ki se sestaja vsakih šest tednov v Parizu, da bi razpravljali o vprašanjih svetovnega dolga, s poudarkom na odpisu dolgov za države v razvoju. Začetki te organizacije segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se predstavniki argentinske vlade dogovorili, da se bodo sestali z upniki v Parizu, da bi razpravljali o pristopih za reševanje argentinskih dolžniških vprašanj. Ta organizacija sodeluje z agencijami, kot je Mednarodni denarni sklad, da bi dosegla rešitve za dolgove in kreditne izzive po vsem svetu.
Člani Pariškega kluba so večina evropskih držav, Avstralija, Rusija in ZDA. Rednih članov je 19, upniki iz drugih držav pa so povezani z organizacijo, niso pa formalni člani. Pariški klub na sestankih razpravlja o državah, ki povzročajo posebno skrb, ki so zaprosile za olajšavo ali jih je napotil MDS, in govori o načinih za preoblikovanje dolga teh držav, da bi jim omogočili, da ga odplačajo. Številne države v razvoju so močno zadolžene in ne morejo doseči gospodarskega napredka, medtem ko servisirajo svoja posojila, zaradi česar je odpis dolga pomemben za njihovo stabilnost.
V nekaterih primerih se člani Pariškega kluba strinjajo, da bodo v celoti odpustili dolg, pogosto kot del načrta, dogovorjenega z drugimi agencijami za pomoč in financiranje. Leta 2010 je bil denimo odpuščen ves dolgov Liberije do upnikov v Pariškem klubu. V drugih primerih so na voljo delni odpust dolga, spremembe obrestnih mer, začasna ustavitev plačil obresti in drugi razbremenilni ukrepi. O njih članice skrbno razpravljajo, saj ne želijo ogroziti lastne finančne stabilnosti z odpovedjo izterjavi dolgov, želijo pa prispevati tudi k svetovni gospodarski stabilnosti in miru s preprečevanjem vstopa držav v razvoju v gospodarske krize.
Člani Pariškega kluba na splošno razčlenijo dolžnike v številne kategorije na podlagi dejavnikov, kot so skupni znesek prenesenega dolga, njihova stopnja gospodarske rasti in njihova zgodovinska politična volatilnost. To se uporablja za ustvarjanje triažnega pristopa, da zagotovimo, da pomoč najprej dobijo najbolj potrebne države. Sodelovanje z mednarodnimi humanitarnimi organizacijami lahko pripomore k napredku prizadevanj Pariškega kluba z ustvarjanjem podpornega okvira za države, ki se poskušajo rešiti iz znatnega zunanjega dolga.
V idealnem primeru si Pariški klub prizadeva izterjati vse dolgove. Prilagodljivost glede načrtov odplačevanja, obresti in drugih zadev povečuje možnost poplačila, čeprav lahko traja dlje, da države v celoti odplačajo svoje dolgove. Ena od pomislekov je tveganje, da se bodo države zadolžile za odplačilo dolga ali se bodo zadolžile, ko bodo poskušale ohraniti delovanje svojih vlad, medtem ko upravljajo posojila.