Paretova učinkovitost, znana tudi kot Paretova optimalnost in alokativna učinkovitost, se nanaša na stanje, v katerem so vsi razpoložljivi viri razporejeni na najučinkovitejši način. Tako bodo kakršne koli spremembe, ki koristijo kateri koli stranki, poslabšale stanje druge stranke. Če Pareto učinkovitosti ni, lahko stranka postane boljša, ne da bi škodovala blaginji druge stranke. Poimenovan po italijanskem ekonomistu Vilfredu Paretu, se koncept pogosto uporablja v ekonomiji blaginje.
Če obstajata dve hipotetični družbeni državi ali pogoji in vsi mislijo, da je prvo stanje vsaj tako dobro kot drugo, pri čemer vsaj ena oseba meni, da je prva boljša od druge, potem je prvo tisto, kar je znano kot “Pareto boljši« od slednjega. V nizu socialnih stanj je stanje, ki je Pareto boljše od vseh drugih, Pareto učinkovito. Pogosto je v nizu stanj več kot eno Pareto učinkovito stanje in prehod iz enega v drugega, da bi povečali blaginjo ene stranke, ni mogoče izvesti brez zmanjšanja blaginje druge stranke. Če sta dve stanji enako Pareto učinkoviti, se pravi, da sta Pareto neprimerljivi. Razen v patoloških stanjih vsak niz socialnih stanj vedno vključuje stanje s Paretovo učinkovitostjo.
Da bi dosegli Paretovo učinkovitost, morajo obstajati učinkovita proizvodnja, učinkovita poraba in učinkovita proizvodna struktura virov. Učinkovita proizvodnja se pojavi, ko ni možnosti proizvesti več enega blaga, ne da bi zmanjšali proizvodnjo drugega. Učinkovita potrošnja je takrat, ko so vse dobrine dodeljene potrošnikom in ni načina za povečanje zadovoljstva brez povečanja števila razpoložljivih dobrin. Učinkovita proizvodna struktura se nanaša na stanje, v katerem proizvodnja več enega blaga zmanjša proizvodnjo drugega blaga.
Paretova teorija učinkovitosti lahko razvrsti številna stanja v gospodarstvu za namene socialnega varstva, ker so nekatere države Pareto boljše od drugih v smislu uporabnosti, kar omogoča, da je vsaj en posameznik v boljšem položaju, medtem ko nikomur ni slabše. Paretova učinkovitost pa ne pomeni pravičnosti. Na primer, če so viri v družbi porazdeljeni med majhno manjšino, ki živi v razkošju, in veliko večino, ki živi v revščini, bi bila situacija Pareto učinkovita, ker bi prerazporeditev nekaterih sredstev revnim škodila bogatim. Koncept ne zagotavlja orodja za primerjavo med več Paretovimi učinkovitimi stanji zaradi Pareto neprimerljivosti. Koncepta torej ni mogoče uporabiti kot edini premislek pri oblikovanju socialnih sistemov, ekonomisti pa imajo druga merila, ki jim pomagajo pri odločanju o družbeno prednostnih alternativah.
SmartAsset.