Parens patriae je pojem v pravu, na katerega se sklicuje država, ko mora državljanu nastopati v vlogi starša. V prevodu izraz pomeni »starš naroda« in ima svoje korenine v angleškem običajnem pravu. Ideja parens patriae je, da včasih državljani potrebujejo nekoga, ki lahko deluje kot starš, da sprejema odločitve in izvaja druga dejanja, včasih pa je država najbolj usposobljena, da prevzame to vlogo, običajno kot začasno.
To je običajno opaziti v primerih, ko so otroci odvzeti od staršev ali skrbnikov zaradi skrbi glede zanemarjanja in zlorabe. Ljudem, ki imajo zakonsko starševske pravice, se te pravice začasno ustavijo v interesu otroka, država pa postane skrbnik, medtem ko se doseže rešitev. V preteklosti so bili takšni otroci rejni in posvojeni, čeprav so nekatere vlade do takšnih situacij zavzele bolj rehabilitacijsko usmerjeno držo in otroke ponovno združile s starši, kadar je to mogoče.
Otroci niso edini ljudje, v imenu katerih lahko posreduje država. Ljudje, ki so ocenjeni kot duševno nesposobni, so lahko tudi podvrženi parens patriae, tudi če so odrasli. Sem spadajo ljudje z določenimi duševnimi boleznimi, motnjami v duševnem razvoju in motnjami v razvoju. Država lahko zaščiti tudi starejše odrasle, ki imajo demenco in druga stanja, ki bi lahko ovirali zmožnost odločanja.
Pod parens patriae lahko država sprejema zdravstvene odločitve v imenu svojega oddelka, lahko pa tudi stvari, kot je tožba v imenu ljudi, ki so bili zlorabljeni ali zanemarjeni. Na primer, če vlada ugotovi, da so se zlorabe zgodile v ustanovi za dolgotrajno oskrbo invalidov, bi lahko vložila tožbo v imenu stanovalcev, ki se štejejo za nesposobne in zato sami ne morejo vložiti tožbe, da bi lahko zadoščala pravica.
Ko se država sklicuje na parens patriae in prevzame vlogo skrbnika za nekoga, ki potrebuje pomoč in zaščito, se mora odločati v najboljšem interesu varovanca. Običajno se imenuje socialni delavec, ki zagovarja osebo, za katero je oskrbovana pod parens patriae, in pomaga pri odločanju. V situacijah, ko je treba ljudi namestiti v oskrbo k nekomu, ki ni staršem, se nova situacija skrbno ovrednoti, da se potrdi, da je varna in zdrava.