Parataksis v pisni obliki se nanaša na uporabo preprostih izjavnih stavkov ali neodvisnih stavkov, ki so nanizani drug ob drugem. Lahko so napisani z vezniki ali brez njih. Kot literarna naprava lahko bralca osredotoči na določeno idejo, čustvo ali nastavitev. Vsak stavek okrepi vtis, ki ga je naredil prejšnji, in ustvari močan splošni učinek.
Parataxis izhaja iz grškega izraza, ki pomeni »drug ob drugem«, in sestavlja vrsto klavzul, ki so lahko samostojne. Namesto mešanja daljših in krajših stavkov doseže svoj učinek tako, da klavzule drži skupaj in jim dovoli, da drug drugega razlagajo kot eno idejo. Julij Cezar je na primer svojo moč ustrezno povzel s parataktično izjavo “Prišel sem, videl, zmagal sem.”
Parataxis je tudi uporabna naprava pri opisovanju nastavitev. Uporablja se v knjigi Geneze Svetega pisma za opis stvarjenja sveta iz nič. »Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. In zemlja je bila brez oblike in prazna; in tema je bila nad globino.”
Ameriški romanopisec Raymond Chandler v filmu Zbogom, ljubka moja uporabi parataks, da povzame utrujeno stanje duha svojega glavnega junaka zasebnega detektiva. »Potreboval sem pijačo, potreboval sem veliko življenjskega zavarovanja, potreboval sem počitnice, potreboval sem dom na deželi. Imel sem plašč, klobuk in pištolo.”
Parataktični stavki so učinkoviti tudi pri opisovanju hitrega zaporedja misli. Lahko prikličejo način, na katerega se zdi, da se stvari zgodijo naenkrat. V knjigi Slouching Towards Bethlehem Joan Didion piše: »Zamujala sem se z nekom, a sem se ustavila na aveniji Lexington, kupila breskev in stala na vogalu ter jo jedla in vedela, da sem prišla z zahoda in dosegla fatamorgano.«
Pogosto staccato ritem in ponavljanje parataktičnega jezika lahko okrepita zaznavo. V Suli ameriški pisatelj Toni Morris opisuje lik brez navidez preteklosti ali prihodnosti tako, da ponavlja vse stvari, ki jih nima. “…brez preteklosti, brez jezika, brez plemena, brez vira, brez obledele razglednice, brez mila, brez ključa, brez tobaka.”
Parataksija je nasprotje hipotakse, ki uporablja zapletene stavke za povezovanje različnih idej in pomenov med seboj v stavku. Uporablja se tudi za razlago ali razširitev koncepta, ki ga vsebuje stavek. Hipotaksa se pogosto uporablja kot retorična naprava v govorih.