Paragoge je dodatek črke ali zloga na konec besede. Beseda izvira iz grščine para, kar pomeni onstran, in goge, kar pomeni prenašanje. Ta izraz se na splošno uporablja za različne vrste samoglasniških ali soglasniških dodatkov, ki niso prave pripone, ampak na splošno dekorativni dodatki, namenjeni dodajanju poudarka, vendar ne spremenijo skupnega pomena besede.
Nekateri strokovnjaki pojasnjujejo nekatere vrste paragoge kot spremembe besede zaradi »nativizacije«. Nekatere od teh sprememb se pojavijo pri prevajanju besede med različnimi jeziki. Beseda, ki se konča s preprostim soglasnikom v enem jeziku, lahko prejme dodaten samoglasnik v drugih jezikih, včasih za označevanje spola, dodajanje poudarka ali preprosto prilagoditev konstrukcije besede obstoječemu leksikonu.
Drugi strokovnjaki opredeljujejo paragogo kot posebno vrsto metaplazme. Ta beseda se na splošno nanaša na spremembe besed. V nekaterih definicijah so te spremembe narejene, da bi se beseda bolje prilegala toku določenega jezika. V nekaterih primerih lahko paragoga pomaga, da se beseda ujema z metrom pesmi ali druge literarne konstrukcije. V drugih primerih je paragoga lahko vir za to, da besede zvenijo pravilno v jeziku, ki ima posebne samoglasne in soglasne oblike. Te vrste splošnih besednih sprememb so primer, kako je jezik dinamičen in se spreminja skozi čas, pri čemer običajna uporaba običajno določa pravilnost znotraj jezikovne skupnosti, ne glede na tehnično slovnico in pravila.
Eden od primerov paragoge v angleščini je težnja po dodajanju dodatnih soglasnikov besedam. Na primer, dodajanje črk besedi »med« za nastalo besedo »med« ne spremeni bistveno pomena te besede. Pomaga pri prilagajanju besede določenemu leksikalnemu in jezikovnemu slogu. Pesniki in pisatelji so ustvarili številne druge primere tovrstnih besednih sprememb, predvsem zato, da bi izboljšali jezikovni zvok ali inovirali govorjeno besedo, da bi jo pritegnilo določeno občinstvo.
Pogled na različne vrste paragoge pomaga jezikoslovcem razumeti, kako se jezik uporablja v danem obdobju ali družbenem kontekstu. Te spremembe, ne glede na to, ali so okrasne ali funkcionalne, razkrivajo več o tem, kako se dinamika jezika spreminja skozi čas. Spoznavanje teh sprememb lahko koristi tudi pesnikom in pisateljem kot umetnikom.