Parafinsko olje, znano kot kerozin v Avstraliji in Združenih državah Amerike ter kurilno olje v Kanadi, je vnetljiv tekoči ogljikovodik, ki gori kot gorivo. Najpogosteje se uporablja za pogon reaktivnih motorjev za letala, lahko pa se uporablja tudi za ogrevanje, razsvetljavo in kuhanje. Rafinira se iz nafte in je relativno poceni za proizvodnjo.
Parafinsko olje je prvi destilirao geolog Abraham Gesner leta 1807 v New Brunswicku v Kanadi iz vrste asfalta, imenovanega Albertit. Z napredovanjem 19. stoletja so odkrivali nove vire, njegova proizvodnja pa je postala bolj komercializirana in razširjena. Gesner je leta 1850 ustanovil podjetje Kerosene Gaslight Company, naslednje leto pa je škotski kemik James Young začel destilirati parafinsko olje iz lokalnega premoga Torbanite. Leta 1856 je poljski kemik Ignacy Łukasiewicz odkril še cenejšo metodo njegove rafinacije. Nizke cene in razpoložljivost novega goriva so povzročile upad kitolovske industrije v drugi polovici 19. stoletja.
Pred pojavom električnega akumulatorja je bilo parafinsko olje najpogostejše gorivo za svetilke in prenosne luči. Do neke mere se še vedno uporablja za prenosne svetilke in peči, najpogosteje v kamperjih ali v državah v razvoju. Amiši, ki versko nasprotujejo električni energiji, se močno zanašajo na parafinsko olje za napajanje svojih svetilk in naprav. To olje se v sodobnem svetu najpogosteje uporablja kot gorivo za reaktivna letala in rakete.
Parafinsko olje se uporablja tudi kot industrijsko topilo in mazivo. Uporablja se lahko za shranjevanje snovi, ki jih lahko poškoduje ali so hlapne v prisotnosti kisika. V preteklosti so ga dodajali stoječi vodi, da bi preprečili razmnoževanje komarjev, in ga nanašali na glavo za ubijanje uši, čeprav so te prakse lahko nevarne in so večinoma izginile. Parafinsko olje se uporablja tudi v nekaterih oblikah zabave, kot sta gasilski ples in dihanje ognja, saj se vname pri relativno nižji temperaturi kot druga goriva.