Panoptikon, ohlapno preveden kot »vsevidni«, je vrsta zapora, ki ga je zasnoval britanski filozof Jeremy Bentham in je bil predmet njegove knjige »Panoptikon; ali Inspection-House«, objavljeno leta 1785. Bentham je opisal obročasto zgradbo s celicami, ki segajo vse od zunanjih do notranjih sten, z opazovalnim stolpom v središču. Zapor je bil zgrajen tako, da so bili zaporniki vedno vidni s stolpa, niso pa mogli videti drugih zapornikov ali vedeti, ali in kdaj jih opazujejo. Benthamova ideja je bila, da bi stalna možnost opazovanja izboljšala vedenje zapornikov in vodila k večji varnosti. V novejšem času se je pri razpravi o sodobnih tehnologijah, kot so videonadzor, elektronske naprave za poslušanje in tehnologije za zbiranje osebnih podatkov, pojavila ideja o stalnem nadzoru za povečanje varnosti in kako to vpliva na pravice do zasebnosti.
Bentham je poskušal zgraditi zapor Panoptikon, vendar mu ni uspelo. Trdil je, da bi to zmanjšalo stroške dela, ker bi zahtevalo manj osebja, saj bi bila zgolj iluzija vsevednih, vedno prisotnih opazovalcev dovolj za nadzor nad zaporniki. Bentham je tudi menil, da bi ta oblika kazenskega zapora zmanjšala umrljivost v zaporih. Panoptikon je opisal kot »nov način pridobivanja moči uma nad umom, v količini, ki je bila doslej brez primera«.
V 20. in 21. stoletju so Panoptikon nekateri ljudje uporabljali kot metaforo za moderne družbe, nekateri pa temeljijo na totalitarizmu, kjer državna oblast deluje samodejno, ker je prebivalstvo »ponotranjilo« državni nadzor. To pomeni, da posamezniki nadzorujejo in zatirajo svoje vedenje brez potrebe po dejanskem uveljavljanju. Ideja Panoptikuma je bila uporabljena tudi pri razpravi o celotnih institucijah. Popolna institucija je prostor, kjer so ljudje izolirani s strogim in neosebnim nadzorom nad njihovim življenjem, kar sčasoma povzroči zlom osebnega jaza. Duševne bolnišnice, koncentracijska taborišča, internati in vojašnice so bili uporabljeni kot primeri popolnih institucij.
Vse večjo uporabo računalniškega in videonadzora na javnih mestih, na delovnih mestih, v šolah in na mnogih drugih lokacijah primerjajo s Panoptikonom in so ga kritizirali zaradi ogrožanja pravic osebne zasebnosti. Takšen strah je na primer sprožil Urad za informiranje (IAO), ustanovljen leta 2002 v Združenih državah Amerike za preprečevanje groženj nacionalni varnosti. IAO bi ustvaril obsežne zbirke podatkov za zbiranje in shranjevanje osebnih podatkov, ne da bi zahteval naloge za preiskavo. Po kritikah, da bi to lahko vodilo do sistema množičnega nadzora, je bilo financiranje IAO leta 2003 umaknjeno.