16 držav, ki sestavljajo Evropsko unijo, se je leta 1997 dogovorilo, da jih glede nacionalne porabe in dolga ureja dokument, imenovan Pakt stabilnosti in rasti. Države članice EU so pakt podpisale predvsem zaradi zaščite pred inflacijo v svojih posameznih valutah in v evrih. Pakt stabilnosti in rasti je bil leta 2005 spremenjen, da bi posameznim državam dal malo več prožnosti pri oblikovanju proračuna za gospodarske cikle, daljše od enega leta.
V skladu s paktom so se države EU dogovorile, da proračunski primanjkljaj, vključno z vsemi državnimi in lokalnimi proračuni, ne bo presegel 3 odstotkov bruto domačega proizvoda države. Poleg tega so se države Pakta stabilnosti in rasti dogovorile, da dolg vsake države ne bo presegel 60 odstotkov domačega proizvoda rasti. Izraz bruto domači proizvod se nanaša na vrednost vsega blaga in storitev, ki jih proizvede država v določenem časovnem obdobju, običajno eno leto.
Pakt stabilnosti in rasti, ki se ne šteje za pogodbo, je sporazum v nasprotju z Maastrichtsko pogodbo, ki je bil pravni dokument, ki je ustvaril Evropsko unijo. Dva člena te pogodbe – Rimska pogodba ali Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti – vzpostavljata pravno podlago za določbe Pakta za stabilnost in rast. Poleg omejitev dolga in porabe pakt omogoča opozorila in nato sankcije, če omejitve niso izpolnjene.
Pakt stabilnosti in rasti je bil kritiziran, ker je preveč trden in preveč tog. Tisti, ki trdijo, da je preveč odločen, poudarjajo, da morajo vlade imeti svobodo glede uporabe dolga in porabe za obravnavanje vpliva gospodarskega upada, ki lahko traja veliko dlje kot eno leto. Drugi so trdili, da je pakt preveč mehak, saj lahko uporaba kreativnega računovodstva prikrije neskladnost in da se sankcije preredko uporabljajo in preveč prizanesljive, da bi bile učinkovite.
Leta 2005 so uradniki spremenili pakt, večinoma na vztrajnost Nemčije in Francije. Prvič je pakt v devetdesetih letih prejšnjega stoletja predlagala Nemčija. V okviru reforme so 1990-odstotni in 3-odstotni primanjkljaj in zadolženost ostali v veljavi, vendar bi lahko finančni ministri EU pred oceno sankcij upoštevali resnost gospodarskega upada in bi lahko izračunali skladnost na podlagi proračuna, prilagojenega glede na življenjske dobe trenutnega gospodarskega cikla.
SmartAsset.