Nalepka hranilne vrednosti, imenovana tudi nalepka za živila, je grafični kvadrat, nameščen na škatlo pripravljene hrane, ki prikazuje hranilno vrednost potrošnega izdelka. Poda tudi to vrednost, izraženo kot odstotek dnevnih prehranskih vrednosti, ki jih priporoča Uprava za hrano in zdravila (FDA) za zdravo prehrano. Oznaka hranilne vrednosti je zvezno predpisan dodatek k vsakemu živilskemu izdelku, s katerim se trguje med državami.
Oznaka hranilne vrednosti je potrebna na pripravljenih živilih, kot so kruh, žitarice, konzervirana in zamrznjena hrana, prigrizki, sladice in pijače. Neobvezno je pri svežem surovem mesu in pridelkih. Če je na teh svežih izdelkih vključena oznaka hranilne vrednosti, je to prostovoljni dodatek proizvajalca.
Podatki na oznaki hranilne vrednosti so standardizirani za vsa pakirana živila. Vključena je količina nasičenih maščob, holesterola, prehranskih vlaknin in drugih podobnih hranil, ki so nevarne za zdravje. Vključena je tudi hranilna vrednost, izražena kot odstotek priporočenih dnevnih vrednosti. Velikost porcije je navedena na vrhu etikete, v opombi pa je naveden povprečni vnos kalorij za posameznika in odstotki dnevnih vrednosti, ki jih izdelek zagotavlja, ko se prilegajo temu vnosu.
Začetki označevanja živil so se zgodili že leta 1862, ko je predsednik Lincoln ustanovil Oddelek za kmetijstvo in Kemijski urad, ki je kasneje postal Uprava za hrano in zdravila. V zgodnjih 1900-ih sta bila sprejeta Zakon o hrani in zdravilih ter Zakon o inšpekciji mesa. Oba sta bila namenjena zaščiti potrošnikov pred neodgovorno proizvodnjo in distribucijo hrane.
Leta 1938 je bila sprejeta nova različica Zveznega zakona o hrani, zdravilih in kozmetiki. Zahteval je standarde identitete in kakovosti hrane ter določil varne ravni neizogibnih strupenih snovi. Poleg tega je zakon določil sprejemljivo raven polnjenja zabojnikov, kar pomeni, da proizvajalci ne morejo napolniti do polovice posode, da bi zavajali potrošnike v prepričanje, da dobijo več hrane.
Predsednik Kennedy je leta 1962 predstavil zakon o pravicah potrošnikov. Ta je razglasil pravico potrošnika do varnosti, obveščenosti, izbire in slišanja, kar se nanaša na potrošniško blago. Temu je leta 1965 sledil Zakon o pravičnem pakiranju in označevanju, ki je zahteval, da so vsi izdelki, s katerimi se trguje, pošteno in informativno označeni.
Leta 1990 je bil sprejet Zakon o označevanju prehrane in izobraževanju. Zaradi tega je bilo potrebno, da imajo vsa pakirana živila oznake hranilne vrednosti in podkrepijo vse zdravstvene trditve pri ministrstvu za zdravje in človeške storitve. Ta zakon je tudi standardiziral osnovno belo in črno oznako hranilne vrednosti, ki se pojavlja na živilih v 21. stoletju, skupaj z definicijami izrazov, kot sta »nizka vsebnost maščob« in »lahka«. Zvezna vlada Združenih držav Amerike vzdržuje te standarde varnosti hrane in označevanja, da bi zaščitila potrošnike pred finančno in fizično škodo.