Skoraj vsi uporabljajo označevalce diskurza v govoru in pisni obliki, najdemo pa jih v vseh jezikih. Označevalci diskurza (DM) so besede, ki nimajo vpliva na skladnost ali slovnico stavka, kot so besede »dobro« ali »so« in besedna zveza »veš« v angleščini. Namesto tega označevalci diskurza pomagajo, da je strukturiranje diskurza bolj koherentno in teče bolje. Nekoč so označevalci diskurza veljali le za polnila govora, zdaj pa se analizatorji diskurza zavedajo, da čeprav ti markerji v diskurzu nimajo dejanskega namena, v govoru opravljajo svoje funkcije. Večinoma se uporabljajo kot prehodi v subjektu ali misli, metode poudarjanja misli in signalizatorji odziva na prejšnje izreke drugega govorca.
Oznake diskurza naredijo pogovor živahnejši, oseben in vpleten. Brez njih je pogovor lahko stagnirajoč in neroden. Ljudje si med dialogom običajno ustavijo, običajno po zavrnitvi, komplimentu ali prošnji. Če se ta naravna zamuda pri govoru sreča s popolno tišino, postane pogovor družbeno neroden. Z dodajanjem DM-ov se pogovor ohranja tekoč.
Drugi časi, ko se DM običajno zgodijo, so, ko pokažete presenečenje, za pojasnitev, pri premikanju teme in ob nadaljevanju prejšnjih tem. Označevalec diskurza je uporaben, ker samo z besedo ali kratkim stavkom odstrani ugibanja iz prejšnjega dialoga ter iz trenutnega in prihajajočega diskurza. Poslušalcu ali bralcu lahko tudi signalizira, kaj lahko pričakuje.
Ko je označevalec diskurza postavljen na začetek misli, je običajno reakcija na drugega govorca. Na primer, “dobro” lahko označuje odgovor na izjavo drugega govorca. Ko je postavljen na začetek misli, bi lahko tudi pomenil konec skrivnosti ali pričakovanja. Drug primer tega bi bila uporaba “tako” med uvodom, kot je “Torej, z veseljem vam predstavim ….”
Nekatere besede in besedne zveze se uporabljajo kot namenski deli stavka in kot označevalci diskurza. Primer tega je diskurzni marker »veš«. V stavku »Veš, ne maram sira« je besedna zveza »veš« označevalec diskurza. V stavku “Ali veste, kje je knjiga?” stavek ni več DM. Ta zamenljivost lahko oteži razlikovanje nekaterih DM od dejanskega pogovora.
Da bi ugotovili, ali je fraza ali beseda označevalec diskurza, je treba upoštevati kontekst dialoga. Pomaga lahko tudi, če vzamete besedo ali besedno zvezo iz stavka. Stavek bi moral biti sposoben stati sam brez diskurza.