Osvetljen rokopis je rokopis, ki vključuje okrasne obrobe, kapitele in ilustracije. Praviloma so ti rokopisi napisani na roko, vse iluminacije pa so narejene tudi ročno. S prihodom tiskarskega stroja je umetnost ustvarjanja iluminiranih rokopisov v veliki meri izginila, saj so bili ti okrašeni in lepi zvezki dragi in zamudni za izdelavo v primerjavi s tiskovinami.
Najzgodnejši ohranjeni primeri osvetljenih rokopisov segajo v približno peto stoletje pred našim štetjem, ko so bila izdelana številna krščanska besedila, kot je Sveto pismo, v obliki za distribucijo. Takšni rokopisi bi bili izjemno dragi, dostopni le ljudem z ogromno denarja in Cerkvi. Samostani in cerkve s takšnim rokopisom bi dali dokument na voljo za preučevanje, za poučevanje tistih, ki si takšnega razkošja niso mogli privoščiti.
Iluminirani rokopisi so cveteli tudi na Bližnjem vzhodu, zlasti po vzponu islama. Nekateri najboljši primeri ohranjenih tovrstnih rokopisov so verske narave: judovska, krščanska in muslimanska besedila so vsa izdatno reproducirali potrpežljivi, skrbni pisci. V srednjem veku je osvetlitev dosegla svoj vrhunec in nekaj časa so bili med evropsko elito zelo priljubljeni prilagojeni molitveniki, znani kot Urne knjige. Ti rokopisi so še naprej nastajali v manjšem obsegu skozi renesanso, takrat pa so začeli izumirati.
Tradicionalno so iluminirane rokopise izdelovali bodisi v samostanih, pri menihi, ki so imeli posebno dobre estetske čute, bodisi v profesionalnih skriptorijih, ki so bili v bistvu srednjeveška središča za kopiranje. Ti rokopisi so bili izdelani tako, da so besedilo najprej ponovili, običajno s črnim črnilom, nato pa ročno dodali osvetlitev. Poleg verskih besedil so menihi posnemali tudi filozofska in druga besedila ter s tem ohranili dela iz antične Grčije in Rima.
Po definiciji osvetljeni rokopis vključuje zlate in srebrne liste, skupaj z zelo bogato, živo paleto barv, kot sta bogata modra in temno rdeča. Rokopis ima vsaj okrasne kapitele, mnogi pa vključujejo močno okrašene obrobe skupaj z miniaturnimi slikami, ki prikazujejo prizore iz knjige; nekateri plemiči so v takšne miniature dali celo vstaviti svoje portrete. The Book of Kells je pomemben osvetljen rokopis, ki slovi po zapletenosti svojih okraskov.
Izdelava osvetljenega rokopisa je lahko trajala mesece ali leta, od trenutka, ko so menihi postrgali velum, da so naredili strani, do dneva, ko so bile opravljene zadnje dotike na pogosto močno okrašeni z dragulji in intarzirani vezavi knjige. Vsak rokopis je neprecenljivo in individualno umetniško delo; muzeji po vsem svetu se borijo za zbiranje posebno lepih primerkov, nekaj srečnih zasebnih zbirateljev pa ima celo svoje lastne rokopise.