Osteoklasti so velike celice z več kot enim jedrom. Na splošno bodo vsebovali od 5 do 20 jeder, lahko pa tudi do 200. Najdemo jih v vdolbinah v kosti, ki so nekoliko večje od samega osteoklasta. Raziskovalci verjamejo, da osteoklasti aktivno ustvarjajo te luknje, znane kot “Howship’s lacunae”.
Na strani osteoklasta, ki je poleg kosti, je vrsta mikrovilov, ki vstopajo v kost. Ta meja predstavlja aktivno površino celice, kjer lahko razgradi kost. Osteoklasti proizvajajo več encimov, ki jim omogočajo resorbcijo kosti, vendar je primarna kisla fosfataza.
Encimi, ki jih proizvajajo osteoklasti, so sposobni odstraniti anorganski kalcij in fosfor iz kostnega tkiva. Prav tako lahko razgradijo organski material, kot je kolagen, ki sestavlja kost. Sprva se kost razbije, minerali pa so še vedno znotraj tkiva.
Ko osteoklast prebavlja kostno tkivo, se zapre nad zarezo v kosti. To ustvari območje, znano kot resorptivna jama pod celico. Nekateri encimi, vključno s katepsinom K, se sproščajo v jamo in kost raztopijo na koščke. Osteklast prevzame koščke kosti in jih raztopi.
Med tem procesom se minerala kalcij in fosfor vneseta v osteoklast v posebnih zaprtih predelih, imenovanih vezikli. Mehurčki potujejo skozi celico in se sprostijo v krvni obtok. Ta postopek se lahko uporablja za povečanje ravni mineralov v telesu, saj se kalcij in fosfor uporabljata za številne procese. Osteoklasti pa ne bodo resorbirali kosti, ki ne vsebuje mineralov, saj je ta kost na splošno še v razvoju.
Osteoblasti in osteoklasti nastanejo iz različnih celičnih procesov. Nekatere beljakovine, kot je faktor stimulacije kolonij makrofagov (MCSF), morajo biti prisotne, da se celice diferencirajo v osteoklaste. Osteoblasti ustvarjajo te beljakovine, zato je njihova prisotnost nujna za razvoj osteoklastov. Pomanjkljivosti genov, ki kodirajo MCSF in druge beljakovine, lahko povzročijo pomanjkanje osteoklastov. Lahko povzroči tudi razvoj osteopetroze, redkega stanja, pri katerem kosti postanejo trše.