Pod določenimi okoliščinami so informacije dobre le toliko, kolikor so varnostni ukrepi, uporabljeni za njihovo zaščito. Včasih je najboljši način za zaščito občutljivih informacij ali zaščitene skrivnosti omejiti število ljudi, ki jih lahko dejansko posedujejo. Zato številna podjetja ali agencije namerno izdajajo občutljive ideje na podlagi stroge potrebe po znanju. Le tisti posamezniki, ki imajo upravičene razloge za dostop do teh informacij, bi jih lahko prejeli.
Informacije, ki se hranijo na podlagi potrebe po znanju, so pogosto razdeljene med več posameznikov ali oddelkov, tako da nihče ne more imeti vseh. Ko pooblaščeni graverji delajo na novem kompletu tiskarskih plošč za proizvodnjo državne valute, na primer, vsak graver prejme samo del končnega dizajna. Na ta način noben en graver nikoli ne vidi celotne tiskarske plošče, zato ga ni bilo mogoče prisiliti, da jo reproducira za ponarejevalce. Vsak oddelek na poti bi prav tako dobil določene informacije le, če jih mora poznati.
Vojaške obveščevalne in druge občutljive informacije so pogosto razvrščene glede na njihovo stopnjo dostopnosti. Presenetljivo število vladnih uslužbencev ali zasebnih izvajalcev ima morda dostop do “strogo zaupnih” informacij, a zelo malo jih bi imelo dostop do ultra-skrivnih informacij, razvrščenih kot “penumbra” ali “kanu”. Na vsaki stopnji varnosti so tisti, ki morajo vedeti, in tisti, ki bi jih to preprosto zanimalo.
Glavni namen podlage stroge potrebe po vedeti je zaščititi integriteto občutljivega ali tajnega podatka. Če je osumljenec lokalnega kaznivega dejanja na primer sodeloval v tajni operaciji, zvezna agencija, ki je zadolžena za operacijo, ni vedno dolžna posredovati teh informacij. Do teh tajnih podatkov bi lahko dostopali le tisti z ustreznimi poverilnicami in varnostnimi dovoljenji.
Z leti so novinarji in zaskrbljeni zasebniki vložili tožbe, da bi pridobili dostop do informacij, za katere vlada meni, da jih je treba vedeti. Zakon o svobodi obveščanja (FOIA) sicer dovoljuje zasebnikom, da vložijo peticijo vladnim agencijam za objavo zaupnih ali javnih dokumentov, vendar mnogi od teh dokumentov prispejo v popravljeni obliki, kar pomeni, da je samo pisanje (ali njegovi deli) prekrito z črnilo. Podatki, ki lahko vplivajo na zadeve nacionalne varnosti ali tekoče kazenske preiskave, na primer, se lahko še vedno obravnavajo kot tajni, tudi če je dokument sam objavljen na podlagi Zakona o svobodi obveščanja.