Za osebnost, ki išče pozornosti, je značilno, da se posameznik obnaša tako, da vedno pritegne pozornost nase. To se lahko zgodi na več različnih načinov; nekateri ljudje so lahko zelo dramatični, čustveni ali spolno provokativni, drugi pa lahko igrajo vlogo žrtve in poskušajo pritegniti pozornost s sočutjem. Včasih je osebnost, ki išče pozornost, povezana z motnjo, znano kot histrionska osebnostna motnja (HPD), čeprav te motnje ni mogoče diagnosticirati, dokler posameznik ni star vsaj osemnajst let. Poleg tega nimajo vsi s tem tipom osebnosti duševne motnje.
Na splošno ljudje, ki imajo osebnost, ki išče pozornost, potrebujejo več potrditve s strani drugih kot povprečna oseba. Od drugih ljudi lahko iščejo kakršno koli povratno informacijo, naj bo pozitivna ali negativna, samo da potrdi svoj obstoj. Pogosto je ta tip osebnosti povezan tudi z nizko samozavestjo ali nizko stopnjo zaupanja, tudi če se zdi, da je oseba zelo samozavestna. Raziskovalcem je težko povedati, ali je posameznik rojen z osebnostjo, ki išče pozornost, ali pa se sčasoma razvija po določenih življenjskih izkušnjah.
Obstajajo različni načini, na katere se lahko manifestira osebnost, ki išče pozornost. Eden od običajnih načinov je, da se oseba redno čustveno, dramatično odziva na vsakodnevne dogodke ali pa pretirano pripoveduje zgodbe, da bi bila v središču pozornosti. Tudi spolno provokativno vedenje je relativno pogosto; oseba se lahko neprimerno spogleduje ali se obleče na določen način, da bi pritegnila pozornost. Drugi lahko uporabijo drugačno taktiko, da pritegnejo pozornost in igrajo žrtev; to se lahko giblje od poigravanja, ko so bolni ali poškodovani, do pripovedovanja zgodb o preteklih zlorabah do pogostega razpravljanja o tem, kako čutijo, da se v življenju »zmotijo«.
To je le nekaj načinov, kako ga lahko pokaže oseba z osebnostjo, ki išče pozornost. Pogosto so ti ljudje precej manipulativni in imajo težave pri ohranjanju odnosov. Če ta dejanja postanejo zelo resna, lahko psiholog diagnosticira kot histrionsko osebnostno motnjo. Običajno je edino zdravljenje te motnje terapija, ki poskuša posameznika naučiti boljših načinov izražanja sebe, interakcije z drugimi ter povečanja njihovega občutka samozavesti in lastne vrednosti. Lahko pa je težko, ker ljudje s to motnjo pogosto verjamejo, da ne potrebujejo terapije.