Orionova meglica je razpršena meglica s premerom približno 30 svetlobnih let, ki se nahaja v ozvezdju Orion, pod Orionovim pasom, 1,500 svetlobnih let od Zemlje. Razpršena meglica je tako imenovana, ker se umakne v vesolje, je delno prozorna in nima dobro opredeljenih meja. Je ena najsvetlejših in najbolj znanih meglic na nočnem nebu, hkrati pa je tudi ena najbolje raziskanih. Znan je tudi kot M42 kot referenca na njegovo številko Messier.
Orionova meglica je del večjega telesa, imenovanega Orionov molekularni oblačni kompleks, ki je prisoten v celotnem ozvezdju Orion in vsebuje druge znane predmete, kot so Barnardova zanka, meglica Konjska glava, M43, M78 in meglica Plamen. Sama meglica pokriva 10° del neba, približno desetino velikosti Luninega diska.
Orionova meglica je zvezdni vrtec in vsebuje več kot 700 zvezd v različnih fazah nastajanja. Ker je tako emisijska kot odsevna meglica, vsebujeta zvezde, ki ionizirajo okoliški medij, in molekularne oblake, ki služijo kot “ogledala”, ki odbijajo svetlobo na Zemlji. Emisione meglice se imenujejo “območja HII” glede na obilno količino ioniziranega vodikovega plina, ki ga vsebujejo. Območja HII so tudi tam, kjer lahko najdemo rojstvo zvezd v objektih, imenovanih Bok globule, in kasnejših protoplanetnih diskih, ki so ustvarjeni okoli vzhajajočih sonc. Nekatere najmlajše zvezde v Galaksiji so opazili znotraj meja Orionove meglice.
Čeprav je Orionova meglica vidna s prostim očesom, je nihče od starodavnih astronomov ni opazil, njeno odkritje leta 1610 pripisujejo Nicolasu-Claudu Fabriju de Peirescu, jezuitskemu astronomu. Čeprav je Galileo Galilei istega leta uporabil enega najzgodnejših teleskopov za podrobno opazovanje ozvezdja Orion, tega ni opazil.
Orionova meglica je predmet prve astrofotografije, ki jo je posnel Henry Draper leta 1865. To je priznano kot prvič v zgodovini, da je bila izvedena astrofotografija globokega neba.