Opus Dei je osebna prelatura, samoupravno telo, ki ga namesto geografije določajo člani Rimskokatoliške cerkve. Oče Josemaría Escrivá je ustanovil organizacijo leta 1928 in je verjel, da je bila prelatura božansko navdihnjena, argument je navedel tudi papež Janez Pavel II. Oče Escrivá je bil leta 2002 kanoniziran oziroma razglašen za svetnika. Msgr. Javier Echevarría je bil leta 1994 imenovan za prelata oziroma vodjo.
Ta organizacija ima blizu 90,000 članov, od tega približno 98 % laikov. Večina članov je poročenih, nekaj pa se je posvetilo čednosti in se izobražuje v centrih Opus Dei. Za razliko od tradicionalnih redovnic in duhovnikov ti neporočeni člani niso del duhovščine, čeprav mnogi svoje življenje posvetijo čednosti. Laiki so del vodstvenega telesa in niso pod oblastjo krajevnih škofov. Namesto tega je ta organizacija neposredno odgovorna papežu in ji je dovoljeno samoupravljanje, če takšno upravljanje ni v nasprotju z verskimi nauki Svetega sedeža.
Opus Dei se bistveno razlikuje od tistega, kar večina ljudi misli, da predstavlja katolištvo. Verovanja so temeljna in predstavljajo vrnitev k katolištvu, ki je bilo pred II. Vatikanom. Drugi vatikan je v poskusu posodobitve cerkve spremenil velik del predhodnih idej cerkve. Laikom je dal več moči in predlagal je, da bi se maša vodila v maternih jezikih in ne v latinščini.
Običajno vlada v skladu s starejšim cerkvenim pravom, opravlja mašo v latinščini in uporablja pravila pred II. vatikanskim vedenjem v postnem času. Voditelji podpirajo »svetost v vsakdanjem življenju«, ki jih navdihuje Escrivájeva ideja, da krst posvečuje katoličana kot Božjega otroka. Vedno je treba ravnati duhovno in težiti k svetništvu, ne samo pri maši ali ob nedeljah.
Del vsakega dneva preživimo v meditativni molitvi in vsak vidik običajnega življenja, kot sta starševstvo ali delo, je priložnost, da si katoličan prizadeva posnemati Kristusa. Običajna dejanja so posvečena, ko človek deluje z ljubeznijo, dostojanstvom, žrtvovanjem, etiko in kompetentnostjo. S tem, ko je v vseh dejanjih podoben Kristusu, Opus Dei verjame, da njegovi člani ne razlikujejo med posvetnim življenjem in življenjem kot kristjan. Življenje je enotno, a zdi se, da so kristjani prisiljeni živeti dvojno življenje. Vsaka posvetna naloga je posvečena z načinom, na katerega se izvaja.
Nedavni primer tega je bil predlog nekaterih škofov, da bi Johnu Kerryju odrekli obhajilo, ker je bil v svojem političnem življenju za izbire. Kerry je trdil, da ne podpira splava, temveč podpira izbiro in spoštuje pravice drugih do izbire. Cerkev ni ukrepala proti Kerryju, a člani Opusa Dei menijo, da je to stališče nevzdržno. Človek ne more živeti pod ločenimi strukturami prepričanj. Po njihovem prepričanju Kerry s tem, ko je celo nominalno podpiral ideologijo pro-izbire, v svojem posvetnem življenju ni ravnal tako, kot bi moral katoličan.
Veliko je bilo narejenega o doktrini organizacije o samomrtvljenju. Z doživljanjem telesne bolečine se član spomni na Kristusovo trpljenje, zato njegovo življenje ne more biti nič drugega kot enotno. Mortificiranje izvaja le majhen odstotek članov, ki nosijo cilice, trak okoli noge, ki boli. Cilice se vsak dan nosi dve uri. Ne povzroča krvavitev in pogosto ne pušča sledi.
Poleg tega Opus Dei izvaja dobrodelne misije v revnih skupnostih in državah. Vendar pa za razliko od večine sodobnega katoliškega mišljenja tisti v tej organizaciji verjamejo, da je namen dobrodelne organizacije lajšati trpljenje in pripeljati druge h Kristusu. To je drugačno od sodobne katoliške misli, da je misijonski namen zgolj lajšanje trpljenja in tudi spoštovanje verskih prepričanj ali pomanjkanja teh verskih prepričanj tistih, ki jim je treba pomagati.
Mnogi katoličani verjamejo, da ustvarjanje Opusa Dei kot osebne prelature predstavlja relativni papežev konzervativizem, stalna podpora papeža Benedikta pa obrača verovanja Cerkve nazaj. Nekateri ga imajo za fašističnega, elitističnega in skrivnostnega, čeprav zavrača obtožbe o elitizmu in tajnosti. Vendar pa se je pojavilo veliko organizacij, da bi pomagale tistim, ki si opomorejo od sodelovanja v organizaciji, in te organizacije imajo običajno deprogramiranje, podobno kot mnoge kultne organizacije za okrevanje. Obstajajo obtožbe, da Opus Dei prakticira mrtvitev veliko bolj, kot trdijo, in ločuje posvečene od njihovih družinskih članov, ki niso udeleženci.
Za mnoge katoličane je Opus Dei nesrečna organizacija, ki ima nekaj dobrih vodilnih principov, vendar se preveč nagiba k konzervativizmu. Ameriški katoličani pogosto ugotovijo, da večina naukov Opusa Dei predstavlja skrajno desno razmišljanje, nekaj, kar bi radi videli odstranjeno iz Cerkve.