Optično sevanje se nanaša na spekter elektromagnetnega sevanja, ki sega v valovnih dolžinah od 100 nanometrov (nm) do 1 milimetra (mm), ki ga sestavljajo infrardeče sevanje, vidna svetloba in ultravijolično sevanje. Sevanja z valovnimi dolžinami na spodnjem koncu, med 100 nm in 400 nm, so kategorizirana kot ultravijolično sevanje, tista med 400 nm in 800 nm pa se nanašajo na vidno svetlobo, ki jo lahko vidimo s človeškim očesom. Valovne dolžine svetlobe nad to ravnjo, od 800 nm do 1 mm, naj bi spadale v pas infrardečega sevanja. Čeprav je nevidno za človeško oko, nanj vplivata tako ultravijolično kot infrardečo sevanje, odvisno od dolžine izpostavljenosti, zato je pri ustvarjanju naprav za umetno razsvetljavo pomembno dobro razumeti optično sevanje.
Tudi svetloba, ki jo ustvari človek, je vir optičnega sevanja, ne glede na to, ali oddaja vidno ali nevidno svetlobo. Televizijski in računalniški zasloni, koncertne luči, varilne luči in žarnice za sončenje so le nekatere od naprav, ki jih ljudje nenehno uporabljajo. Poznavanje vrste oddane svetlobe in trajanja izpostavljenosti je ključnega pomena pri ugotavljanju, ali obstajajo kakršna koli optična tveganja pri uporabi teh naprav. Leta 2002 sta Evropski parlament in Svet določila direktivo o umetnem optičnem sevanju, ki opredeljuje optično sevanje in poudarja minimalne varnostne in zdravstvene zahteve za ljudi, ki delajo s to vrsto sevanja v svojem delovnem okolju. Nekatere vrste sevanja, kot so sončna svetloba, mikrovalovne pečice, radijski valovi in rentgenski žarki, niso zajete v tej direktivi.
Različne vrste sevanja so koristne ali škodljive za zdravje osebe, odvisno od trajanja izpostavljenosti. Na primer, sončne svetilke, ki oddajajo ultravijolično sevanje, mnogi uporabljajo za pridobivanje porjavelosti v določenem času. Preveč izpostavljenosti ultravijoličnemu sevanju, pa naj bo to zaradi umetne svetlobe ali naravne sončne svetlobe, lahko povzroči poškodbe kože in prezgodnje staranje kože; škodljiva je tudi dolgotrajna izpostavljenost infrardečemu sevanju. Čeprav večina svetlobnih virov, ki se uporabljajo v delovnih okoljih, ne predstavlja nevarnosti optičnega sevanja za delavce, je pomembno, da se tisti, ki načrtujejo ta okolja, zavedajo tveganj in upoštevajo mejne vrednosti izpostavljenosti.
Nekatere industrije, kjer se uporabljajo specializirani viri svetlobe, vključujejo industrijske laserje, varjenje in obdelavo kovin ter razsvetljavo televizijskega studia. Druga področja vključujejo ultravijolične žarnice, odrsko razsvetljavo in luči za sončenje. Čeprav je bila direktiva ustvarjena predvsem za preprečevanje izpostavljenosti delavcev prekomernemu sevanju in pravočasno odkrivanje kakršnih koli neželenih učinkov na zdravje, skuša tudi preprečiti kakršna koli dolgoročna tveganja za zdravje zaradi redne izpostavljenosti. Delodajalci morajo izvesti ocene tveganja, ki so v skladu z direktivo, in uporabiti akcijske načrte, ki vključujejo različne ukrepe za zagotovitev, da mejne vrednosti izpostavljenosti niso presežene.