Optični primerjalnik je naprava, ki poveča in projicira sliko predmeta, postavljenega na oder, na zaslon, tako da se del lahko primerja in meri glede na niz znanih podatkov. Ti stroji se uporabljajo za primerjavo delov na različnih stopnjah proizvodnje, da se zagotovi skladnost s standardi, in se lahko uporabljajo tudi za ugotavljanje stopenj obrabe delovnih delov. Ta meritev se doseže tako, da se zadevni del postavi na stekleno mizo pod močno osvetlitvijo. Kompleksna razporeditev leč nato poveča in prenese sliko na zaslon za ogled. To sliko lahko nato primerjamo z referenčno mrežo ali predlogo dela, pritrjenega na zaslon.
Optični primerjalnik je bil razvit v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot pomoč pri merjenju in primerjavi kompleksnih profilov vijačnih navojev. Ti stroji uporabljajo močno osvetljeno vodoravno stekleno mizo in navpični zaslon za gledanje. Predmet, ki ga je treba preveriti ali primerjati, se trdno drži v uprizoritvenem okovju in nato postavi na uprizoritveno mizo, kjer je osvetljen z močnim halogenskim ali hladnim svetlobnim virom iz optičnih vlaken. Optični elementi naprave, ki jih je mogoče prilagoditi za različne povečave in fino ostrenje, nato projicirajo sliko na zaslon za ogled. Te slike se lahko nato uporabijo za preverjanje skladnosti proizvodnih delov ali delovnih elementov glede obrabe ali poslabšanja.
Zaslon za gledanje ima lahko mrežo kotomera ali vzorčni profil dela, ki je pritrjen kot prozorna prekrivka, ki operaterju omogoča primerjavo projicirane slike z nizom standardnih meritev. Slika, ki se projicira na zaslon za gledanje, je lahko preprost profil dela ali vključuje površinske podrobnosti, odvisno od izbranega položaja osvetlitve in zahtev postopka. Ta metoda merjenja omogoča primerjavo majhnih, kompleksnih profilov z veliko natančnostjo. Nekateri sistemi optičnih primerjalnikov omogočajo vrtenje dela, da se omogoči večosna primerjava, in lahko zajamejo in shranijo projicirane slike za referenco ali kasnejšo analizo.
Ena od slabosti optičnega primerjalnika je subjektivnost pri interpretaciji projicirane slike. To je vodilo do napredka v industriji, kot je samodejno zaznavanje robov, ki omogoča uporabo digitaliziranega računalniškega modela za primerjavo predvidenih rezultatov. Druga težava, s katero se soočajo starejši sistemi, je bila nezmožnost primerjave dela v več kot dveh dimenzijah. Sodobni primerjalni sistemi so to težavo obravnavali z vključitvijo brezkontaktnih laserskih čitalnikov in senzorjev na dotik, ki omogočajo dodajanje merjenja osi Z.
Najnovejši napredek na področju optične primerjave so video merilni sistemi, ki omogočajo računalniškemu merilnemu programu primerjavo slik do ravni slikovnih pik za izjemno natančno merjenje. Ti video sistemi so hitri in omogočajo izjemno natančno 3-osno površinsko in dimenzijsko preslikavo vzorcev. Čeprav je tehnologija še vedno nova, bo zaradi napredka na področju video primerjalnikov v bližnji prihodnosti verjetno zastarel običajni optični primerjalnik.