Optična interferometrija je uporaba interakcije med dvema ali več valovi energije za zbiranje informacij. Prihajajo iz istega vira ali so podobne frekvence, interferenca, ki nastane v merilnem instrumentu, pa nudi pomembne podatke o njihovem obnašanju in značilnostih vira. Poskusi s to tehniko segajo v zgodnja 1800-a, kar je imelo ključno vlogo pri razvoju teorij o naravi vesolja. Znanstveniki lahko optično interferometrijo uporabljajo za številne naloge merjenja in kalibriranja.
V preprostem primeru optične interferometrije se lahko astronom odloči za meritve istega točkovnega vira, kot je zvezda, z dvema teleskopoma. Vsak teleskop zbira svetlobo iz zvezde in jo dovaja v interferometer, ki združuje informacije. Astronom lahko upošteva razlike na slikah in zbira informacije o lokaciji, velikosti in sestavi zvezde. Ta opazovanja lahko astronomu omogočijo, da ugotovi, ali se zvezda približuje ali umika, in sledi njenemu gibanju skozi vesolje.
Beseda »optično« v naslovu je lahko zavajajoča, saj lahko ustvari vtis, da optična interferometrija vključuje delo z vidno svetlobo. Pravzaprav lahko z uporabo specializiranih optičnih naprav zbiramo tudi energijo v nevidnih valovnih dolžinah. To lahko vključuje radijske valove, ki se v astronomiji pogosto uporabljajo za zbiranje podatkov o izjemno oddaljenih predmetih. Raziskovalci lahko delajo z energijo iz vira, ki ga zanima, ali pa lahko ustvarijo energijo z orodji, kot so laserji, za meritve in kalibracijo opreme.
Številne kose opreme, kot je skupina radijskih teleskopov, je mogoče kombinirati pri optični interferometriji. Ko se valovne dolžine združujejo in se razvijejo motnje, lahko opazovalci zaznajo informacije na obrobju podatkov, ki lahko zagotovijo vpogled v naravo opazovanih virov. Ta postopek je lahko uporaben za vse, od izjemno natančnih meritev pojavov na zemlji do testiranja teorij o sestavi oddaljenih zvezd.
Nekateri zgodnji poskusi z astronomsko optično interferometrijo so pokazali, da so bile prejšnje teorije o sestavi vesolja napačne. Že več stoletij so ljudje verjeli, da je v ozračju prisotna snov, znana kot “eter”, ki je služila kot prevodnik zvoka in svetlobe. V 1800-ih so opazovanja, opravljena s pomočjo optične interferometrije, naredila nekaj lukenj v teoriji, v 1900-ih pa je znanost skokovito napredovala, da bi popolnoma razgradila teorijo in jo nadomestila z drugimi modeli za razlago vesolja.