»Apolog« je literarni izraz za kratko zgodbo, ki je namenjena posredovanju morale, bolj znane kot bajka. Takšna zgodba pogosto prikazuje živali ali nežive predmete, ki imajo človeške motive, dejanja in govor. Cilj opravičila je poslušalcem priskrbeti kanček modrosti, ki jo je mogoče uporabiti v vsaki podobni situaciji. Je starodavna oblika pripovedovanja zgodb, ki jo poznajo kulture po vsem svetu. V sodobnem času pisci še vedno uporabljajo opravičila za muhaste ilustracije človeške narave.
Najzgodnejši ohranjeni opravičilo naj bi bila Jotamova prispodoba, ki je morda nastala že v 13. stoletju pred našim štetjem. Ta stara hebrejska zgodba je zapisana v knjigi sodnikov v Stari zavezi. Drevesa sveta iščejo kralja, toda edino drevo, ki bo prevzelo delo, je žižula, ki je znana po tem, da s svojo koreninsko rastjo izriva druge rastline. To je bilo Jothamovo opozorilo, da imajo ljudje, ki iščejo vodstvene vloge, pogosto svoje motive za to. Kasnejše prispodobe, kot so tiste iz Nove zaveze, uporabljajo izključno človeške like in bolj neposredno simboliko, ki jih razlikuje od basni ali apologetov.
Najbolj znan pravljičar ali pripovedovalec basni je bil Ezop, grški suženj, ki je živel okoli 600 pr. Znanstveniki domnevajo, da so sužnji uporabljali bajke, da ne bi tvegali, da bi razjezili svojih gospodarjev s komentarji o močnih ali bogatih. Takšni ljudje so vidno zastopani v Ezopovih basni, kot je »Gos, ki je znesla zlata jajca«. Revni kmet postane bogat, ko njegova gos prinese zlata jajca; pohlepno ubije gos, da bi videl, ali je notri še več zlata, vendar mu uspe le končati svoj nepričakovani dobiček. Kot marsikatero opravičilo, je lekcija o človeški naravi in pohlepu danes tako resnična, kot je bila v Aesopovi dobi.
Številni kasnejši pisci so razširili Ezopova dela ali ustvarili lastne basni. Njihovo privlačnost je povzel francoski pravljičar Jean de la Fontaine, ki je zapisal: »Zehamo ob pridigah, a z veseljem se obrnemo/k moralnim pravljicam in se tako zabavamo učimo«. Filozofi in teologi, kot je Martin Luther, so se strinjali, da je opravičilo koristno orodje za moralno poučevanje. Te zgodbe so se pogosto širile kot ljudske pravljice, kot so zgodbe o “Liscu Reynardu” iz srednjeveške Evrope. Britanski pesnik Geoffrey Chaucer si je za svojo mojstrovino Canterbury Tales izposodil eno od Reynardovih zgodb.
Sodobni avtorji so obliko opravičila uporabili za svoje namene. Joel Chandler Harris je za svoje knjige strica Remusa prepisal ljudske zgodbe Amerike iz 19. stoletja. Tako kot Aesop so bili prvotni pripovedovalci teh zgodb sužnji. George Orwell je s svojo knjigo Živalska farma, svarilo pred komunizmom in totalitarizmom, ustvaril najbolj znano moderno basno. Humorista James Thurber in David Sedaris sta s basni prikazala stisko povprečnega človeka v vse bolj zapletenem sodobnem svetu.