Omrežna infrastruktura je med seboj povezana skupina računalniških sistemov, ki jih povezujejo različni deli telekomunikacijske arhitekture. Natančneje, ta infrastruktura se nanaša na organizacijo njenih različnih delov in njihove konfiguracije – od posameznih omrežnih računalnikov do usmerjevalnikov, kablov, brezžičnih dostopnih točk, stikal, hrbtenic, omrežnih protokolov in metodologij omrežnega dostopa. Infrastrukture so lahko odprte ali zaprte, kot je odprta arhitektura interneta ali zaprta arhitektura zasebnega intraneta. Delujejo lahko prek žičnih ali brezžičnih omrežnih povezav ali kombinacije obeh.
Najenostavnejša oblika omrežne infrastrukture je običajno sestavljena iz enega ali več računalnikov, omrežne ali internetne povezave in vozlišča, ki povezuje računalnike z omrežno povezavo in povezuje različne sisteme med seboj. Središče samo povezuje računalnike, vendar ne omejuje pretoka podatkov v ali iz katerega koli sistema. Za nadzor ali omejevanje dostopa med sistemi in uravnavanje pretoka informacij stikalo nadomesti vozlišče za ustvarjanje omrežnih protokolov, ki določajo, kako sistemi komunicirajo med seboj. Da bi omrežje, ki ga ustvarijo ti sistemi, lahko komuniciralo z drugimi prek omrežne povezave, je potreben usmerjevalnik, ki premosti omrežja in v bistvu zagotavlja skupni jezik za izmenjavo podatkov, v skladu s pravili vsakega omrežja.
Ko si več računalnikov v enem gospodinjstvu deli isto internetno povezavo, se to šteje za osnovno obliko omrežne infrastrukture, ne glede na to, ali si računalniki med seboj delijo informacije ali ne. Internet je sam po sebi naprednejša omrežna infrastruktura, v kateri posamezni sistemi dostopajo do globalnega omrežja, v katerem so shranjene informacije o različnih sistemih, in omogoča dostop z uporabo spletnih standardov in protokolov, najpogosteje oblikovanih kot spletni naslovi, znani tudi kot URL-ji.
Pisarniški intraneti so podobni globalnemu internetu, vendar delujejo na zaprti omrežni infrastrukturi, ki je dostopna samo tistim v njem. To je na splošno sestavljeno iz osrednje podatkovne shrambe – enega ali več računalnikov, znanih kot strežniki –, pa tudi ethernetnih kablov, brezžičnih dostopnih točk, usmerjevalnikov, stikal in posameznih računalnikov z dostopom do osrednje podatkovne shrambe. Posamezni računalniki se v omrežje povežejo prek kablov ali brezžičnega dostopa. Usmerjevalniki in stikala nato določijo, katero raven dostopa jim je dovoljeno, in delujejo kot prometni direktorji, ki jih usmerijo v osrednjo shrambo podatkov na strežnikih. Ko posamezni računalniki pošiljajo ali prejemajo podatke, usmerjevalniki zagotovijo, da dosežejo ustrezno mesto.
Varnost omrežja je pogosto glavna skrb pri gradnji omrežne infrastrukture. Večina arhitektur uporablja usmerjevalnike z vgrajenimi požarnimi zidovi, pa tudi programsko opremo, ki omogoča natančno nastavljen nadzor uporabniškega dostopa, spremljanje podatkovnih paketov in strogo določene protokole. Varnost je mogoče nadzorovati tudi s prilagajanjem lastnosti skupne rabe omrežja na posameznih sistemih, kar omejuje mape in datoteke, ki jih lahko vidijo drugi uporabniki v omrežju.