Omejevalni dejavnik se nanaša na vsako stanje, ki ga zahteva vrsta, ki postane nezadostna ali odsotna v habitatu. Ko posebne potrebe niso izpolnjene, začnejo posamezniki v populaciji odmirati ali pa se rodnost zavira. Nekateri pogosti primeri omejujočih dejavnikov so hrana, voda, plenjenje ali pomanjkanje le-teh, voda, zavetje, plini, tj. kisik, in organske kemične spojine. V nekaterih primerih se lahko omejevalni dejavnik nanaša na stanje, ki je preveč obilno, kot je prekomerna sončna svetloba za določeno vrsto rastlin. Deluje kot nadzor, ki preprečuje nenadzorovano rast populacije ali pa povzroči, da populacija upada in izgine iz habitata.
Večino časa je omejevalni dejavnik koristen za ekosistem. Na primer, tisti, ki nadzoruje eno vrsto, kot je plenilec, lahko koristi drugi, kot je njegov plen. Če plenilske vrste ne bi bilo nadzorovano, bi se plen močno izčrpal. Poleg tega bi uspeh plenilske vrste sčasoma povzročil njihovo prenaseljenost, kar bi na koncu povzročilo številne omejevalne dejavnike za to skupino. To smo videli v primeru prekomernega lova, kjer so bili ljudje odgovorni za izumrtje ptice dodo in drugih živali.
Včasih plenilske vrste ne ovira omejevalni dejavnik in kot taka postane tak pogoj za drugo vrsto. Prav tako lahko pomanjkanje plenilcev v navadi omeji vrsto. Oba primera še posebej veljata v primeru vnesenih ali invazivnih vrst. Invazivna vrsta, ki nima naravnega plena, lahko hitro vzpostavi velike populacije, ki povzročijo tekmovanje z avtohtonimi vrstami za hrano in habitat.
Na primer na severovzhodu Združenih držav so ljudje postali skrajni omejevalni dejavnik glede avtohtonih volkov. Eden od domačih plen volkov je jeleni, katerih populacija se je razmahnila zaradi izginotja plenilca. Pomanjkanje plenilstva postane omejujoč dejavnik, ker njihova nenadzorovana rast prebivalstva povzroči dodatne dejavnike, kot so pomanjkanje hrane in bolezni. Poleg tega so ljudje imeli težave s prenaseljenostjo, ko jeleni, privezani na cesto, postanejo nevarnost za vožnjo ali vrtni škodljivec.