Preprosto povedano, omejena optimizacija je niz numeričnih metod, ki se uporabljajo za reševanje problemov, pri katerih se išče minimalne skupne stroške na podlagi vhodov, katerih omejitve ali omejitve niso izpolnjene. V poslovanju, financah in ekonomiji se običajno uporablja za iskanje minimuma ali niza minimumov za stroškovno funkcijo, kjer se stroški razlikujejo glede na različno razpoložljivost in stroške vložkov, kot so surovine, delo in drugi viri. . Uporablja se tudi za iskanje največjega donosa ali niza donosov, ki je odvisen od različnih vrednosti razpoložljivih finančnih virov in njihovih omejitev, kot sta znesek in stroški kapitala ter absolutna najmanjša ali največja vrednost, ki jo te spremenljivke lahko dosežejo. Obstajajo linearni, nelinearni, večciljni in porazdeljeni modeli optimizacije omejitev. Linearno programiranje, matrična algebra, algoritmi vej in vezani ter Lagrangeovi množitelji so nekatere od tehnik, ki se običajno uporabljajo za reševanje takšnih problemov.
Izbira metode omejene optimizacije je odvisna od specifične vrste problema in funkcije, ki jo je treba rešiti. Širše gledano so takšne metode povezane s težavami pri zadovoljevanju omejitev, ki od uporabnika zahtevajo, da izpolni niz danih omejitev. Težave z omejeno optimizacijo pa od uporabnika zahtevajo, da zmanjša skupne stroške nezadovoljenih omejitev. Omejitve so lahko poljubna Boolova kombinacija enačb, kot je f(x)=0, šibke neenakosti, kot je g(x)>=0, ali stroge neenakosti, kot je g(x)>0. Lahko obstajajo tako imenovani globalni in lokalni minimumi in maksimumi; to je odvisno od tega, ali je množica rešitev zaprta, tj. končno število maksimumov ali minimumov, in/ali omejena, kar pomeni, da obstaja absolutna najmanjša ali največja vrednost.
Omejena optimizacija se pogosto uporablja v financah in ekonomiji. Na primer, upravljavci portfelja in drugi strokovnjaki za naložbe ga uporabljajo za modeliranje optimalne razporeditve kapitala med opredeljenim obsegom naložbenih izbir, da bi dosegli teoretično največjo donosnost naložbe in minimalno tveganje. V mikroekonomiji se lahko omejena optimizacija uporablja za minimiziranje stroškovnih funkcij, hkrati pa maksimiranje proizvodnje z definiranjem funkcij, ki opisujejo, kako se vložki, kot so zemljišče, delo in kapital, razlikujejo po vrednosti in določajo celotno proizvodnjo ter skupne stroške. V makroekonomiji se lahko za oblikovanje davčnih politik uporabi omejena optimizacija; to lahko vključuje iskanje najvišje vrednosti za predlagani davek na bencin, ki zmanjšuje nezadovoljstvo potrošnikov ali zagotavlja najvišjo raven zadovoljstva potrošnikov glede na višje stroške.