Francija velja za kulinarično meko, predvsem zaradi zapletenih metod in omak, ki so jih njeni kuharji razvili skozi zgodovino. Ena izmed bolj niansiranih in zgodovinskih sestavljenih francoskih omak se imenuje omaka Robert, kar se izgovori kot “ikra-medved”. Ta rjava omaka z gorčičnim odtenkom je pogosto združena z mesnimi in krompirjevimi jedmi, da bi dala raznolike okuse od belega vina, kisa, masla, Dijona, paradižnikove paste in jedra številnih zahodnih kuhinj, mirepoixa – mešanice korenja, čebule in zelene na kocke.
Glede na knjigo Mastering the Art of French Cooking iz leta 1973, v kateri je kuharica Julia Child slavno poučila večji zahodni svet o finejših točkah kulinaričnega znanja države, je omaka Robert različica jedrne francoske omake, imenovane espagnole, ki zahteva natančnost. Začne se s tradicionalno rjavo omako ali demi glace, ki je običajna za številne francoske jedi. Ta omaka pogosto vključuje mirepoix, maslo, slanino, paradižnikovo pasto, moko in govejo juho. Običajno vključuje tudi več zelišč, kot so timijan, lovorjev list in peteršilj.
Samo združevanje vseh teh sestavin v majhen lonec ne bo dovolj. Najprej se oblikuje roux, ki je mešanica prečiščenega masla in moke. V to osnovo dajte mesno juho in malo vode, skupaj z mirepoixom, hrustljavo slanino in zelišči. Na koncu, potem ko se oblikuje v omako, dodamo nekaj paradižnikove paste, po potrebi še zalogo.
Medtem ko se omaka pripravlja v eni ponvi, je v drugi posodi narezana čebula, karamelizirana na maslu. Preden čebula porjavi, v ponev dodamo belo vino, ki še naprej duši, dokler se vsebnost alkohola ne skuha. Demi glace in v vinu namočeno čebulo nato premešamo in kuhamo, dokler Robertova omaka ne postane gosta. Zadnji korak je žlica ali dve dijonske gorčice, skupaj z več masla ter soljo in poprom po okusu.
Ni jasno, na koga se nanaša “Robert” v omaki Robert. Tudi nihče ni povsem prepričan, koliko sto let je bil to glavna sestavina francoske kulinarike; nekateri so ga datirali pred 600 leti. Nesporno pa je, da ima omaka Robert uveljavljeno mesto kot temeljna sestavina francoske kuhinje, saj njene sestavine ostanejo nespremenjene vsaj štiri stoletja. Še vedno ga redno najdemo pokritega z govedino, svinjino in drugim mesom ter krompirjem, če ga postrežemo kot prilogo.