Olajševanje trgovine je proces analize trgovinskih omejitev na mejah in pristaniščih ter zaradi restriktivnih predpisov, da se poenostavi proces trgovine in zmanjšajo nepotrebni stroški, vgrajeni v sistem med državami. Svetovna banka pripisuje velik pomen poenostavitvi trgovine, saj poteka 80 projektov za poenostavitev trgovinskih praks v državah v razvoju in drugih državah. Pomemben sestavni del olajšave trgovine je financiranje trgovine ali izboljšanje plačilnih postopkov, tako da se lahko blago hitreje premika od prodajalcev k kupcem.
Svetovna banka je obsežno preučevala pretok blaga prek meja in prinesla štiri ključne kazalnike, kako je trgovina omejena. Dva od teh kazalnikov trgovinske infrastrukture sta znana kot trdi kazalci; omejitve neustrezne infrastrukture, kot so pristanišča, ceste in mostovi; in omejene sposobnosti telekomunikacij in informacijske tehnologije. Druga dva ključna kazalca, ki se štejeta za mehko infrastrukturo, vključujeta mejno in carinsko kontrolo, vključno z domačim prevozom in uvozno/izvoznimi postopki, ter splošno poslovno in vladno regulativno ozračje v državi, ki vključuje vprašanja preglednosti in korupcije.
Mednarodna trgovina se obravnava kot ključna metoda za države v razvoju za napredek svojih gospodarstev in izobraževanje ljudi. Zato imajo projekti za poenostavitev trgovine ključno vlogo pri prizadevanjih, ki vključujejo organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna trgovinska organizacija (STO), Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), Svetovna carinska organizacija (WCO), in Gospodarska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE). Od fiskalnih let 2004–2006 so bili programi za poenostavitev trgovine pod vodstvom Svetovne banke v 22 podsaharskih državah v Afriki, dveh državah na Bližnjem vzhodu, dveh v južni Aziji, enem v vzhodni Aziji in pacifiški regiji, štiri v Vzhodni Evropi in Srednji Aziji ter trije v Latinski Ameriki in na Karibih, kar skupaj znaša 1.92 milijarde ameriških dolarjev (USD).
Ena od zapletenosti delovanja reform za poenostavitev trgovine je, da mora vključevati sodelovanje treh neposredno prizadetih subjektov, opredeljenih kot vladne agencije, ponudniki storitev in trgovci. Če nadalje razčlenimo, lahko to vključuje na desetine različnih vladnih organizacij, vključno z ministri za finance, carino, kmetijstvo in karantenske agencije. Ponudniki storitev lahko vključujejo carinske posrednike, tovorne prevoznike itd., dejanski trgovci pa segajo v spekter, ki zajema vse, kar uvaža ali izvozi država. Zaradi te medsebojno povezane prakse je javno in zasebno sodelovanje bistveno za reforme, ki jih poskuša olajšati trgovino.
Osredotočenost na poenostavitev trgovine se je začela bolj oblikovati leta 2001 s tako imenovanim razvojnim krogom v Dohi, konferenco članic STO v Dohi v Katarju, katere cilj je bil znižati čezmejne trgovinske ovire. Naslednja srečanja so se nadaljevala do leta 2008, ko so se pogajanja o vprašanjih v zvezi z reformo prakse uvoza kmetijskih proizvodov prekinila. Čeprav so se pogajanja med ZDA, Kitajsko in Indijo nadaljevala na ožji osnovi, je pristajanje na nadaljnje reforme za olajšanje trgovine zastalo.
SmartAsset.