Ojačevalci so besede, ki se uporabljajo za povečanje pomenov drugih besed ali besednih zvez. Velikokrat so ti v obliki prislovov ali modifikatorjev, ki dopolnjujejo glagole. Druge ojačevalce lahko kategoriziramo kot različne dele angleškega leksikona.
Številni ojačevalci so izjemno pogoste besede v angleškem jeziku. Nekateri najpogostejši z najširšo splošno uporabo vključujejo besedi “zelo” in “res”. Navedba teh primerov pomaga ponazoriti težave v zvezi z “ojačevalniki verige”, kjer je mogoče te besede večkrat nanizati skupaj, kar zagotavlja nekoliko napačno in precej nadležno slovnico. Na primer, če nekdo reče, da je “zunaj zelo, zelo, zelo, zelo vroče”, jezik trpi zaradi prekomerne uporabe ojačevalnika, čeprav ga lahko splošno razumemo.
Drugi ojačevalci so veliko bolj bistveni, saj temeljijo na bolj zapletenih in specializiranih pridevnikih. Na primer, če angleško govorec reče »avto je bil nevarno blizu roba ceste«, uporabljajo ojačevalnik »nevarno«, ki temelji na pridevniku »nevaren« in okrepi pridevnik »blizu« v zelo poseben kontekst. Drugi podobni ojačevalniki vključujejo besede, kot sta “neverjetno” in “temeljito”, ki se pogosto uporabljata tudi kot prislovi ali modifikatorji pridevnikov. Govorec angleščine bi lahko uporabil »popolno« kot prislov, na primer v »On je temeljito prebral knjigo« ali kot modifikator pridevnika v »Rezultat je bil popolnoma odvraten«.
Nekatere posebne vrste ojačevalcev se uporabljajo s primerjalnimi pridevniki. Na primer, ojačevalnik »veliko« se uporablja pri primerjavah, kjer bi lahko angleški govorec rekel: »ta je veliko večji od tistega«. Drugi podobni ojačevalci vključujejo “veliko”, “veliko”, “malo” in “daleč”.
Včasih se besede, ki ojačujejo, tehnično imenujejo »psatiki«. Neuradno jih lahko imenujemo “polnila”. Ideja je, da običajno ojačevalniki govora res niso potrebni. Pogosto predstavljajo nepotrebne dodatke k stavku, v akademskem okolju pa inštruktorji pogosto spodbujajo študente, da jih izpustijo iz formalnega pisanja.
Učenje o ojačevalnikih bo pomagalo tujim govorcem angleškega jezika, da ugotovijo več dejanske slovnice jezika. Prav tako bo razkrilo več o uporabi »leksikalnih enot«, ki vključujejo prislove in pridevnike. Nazadnje bo pomagalo osvetliti načine, kako angleško govoreči sledijo primerjalnemu ali presežnemu jeziku.