Računovodstvo ogljika je splošen izraz za proces določanja in sledenja ogljičnega odtisa podjetja ali države ali količine emisij toplogrednih plinov, ki se sproščajo v ozračje. Obstajajo štiri dobro priznane metode obračunavanja ogljika – metoda Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), direktiva Evropske unije o obnovljivi energiji, metoda mehanizma čistega razvoja (CDM) in prostovoljno obračunavanje ogljika (VCS). Vsak pristop poskuša obravnavati v širšem in podrobnem smislu kompleksna vprašanja krčenja gozdov in emisij iz ponovnega pogozdovanja za obračun toplogrednih plinov.
Metoda IPCC je v veliki meri osredotočena na rabo zemljišč na nacionalni ravni. Ena od pomanjkljivosti tega je, da računovodski proces IPCC uvršča emisije iz energije iz biomase, ki imajo neto nič prispevkov k vsoti toplogrednih plinov, kot spremembo naravnih virov države, vključno s kmetijstvom, gozdarstvom itd. Številne emisije biomase pa so del tako imenovanega neformalnega gospodarstva, ki niso upoštevane v nacionalni statistiki porabe energije. Poleg tega več držav v razvoju, ki se za energijo v veliki meri zanašajo na gozdne proizvode, ne sodeluje v Kjotskem protokolu iz leta 1997, katerega cilj je omejiti globalno segrevanje, na katerem temeljijo prakse obračunavanja ogljika IPCC.
Direktiva Evropske unije poskuša upoštevati celotno porabo energije, tudi iz obnovljivih virov, pa tudi nove tehnologije, ki so energetsko učinkovitejše in manj onesnažujejo. Težave z metodologijo EU se osredotočajo na pomanjkanje preglednosti pravil in na to, kako jih razlagajo različni organi v EU, ki dovoljujejo skladnost s Kjotskim protokolom. Standarde, ki jih je določil IPCC, EU obravnava kot ustrezno podlago za metode obračunavanja ogljika, vendar niso vključeni v direktivo EU na način, da bi zagotavljali jasne smernice industriji.
Računovodstvo ogljika v okviru mehanizma čistega razvoja je osredotočeno samo na pogozdovanje in pogozdovanje, proces pretvorbe golih ali prejšnjih kmetijskih zemljišč v gozd. V celoti temelji na rabi zemljišč, s projekcijami v prihodnost in predpostavlja, da je sekvestracija ogljika v gozdovih le kratkoročna, začasna odstranitev emisijskih plinov s petletnim časovnim obdobjem, v katerem se bodo verjetno sprostili v še enkrat vzdušje. Ker izračuni CDM vključujejo letne odčitke, ki so povprečni za petletna obdobja, so ponavadi manj natančna metoda letnega obračunavanja ogljika.
Pristop prostovoljnega ogljikovega standarda je nekakšna metoda zajemanja, ki se uporablja za sicer neskladna in prostovoljna zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Za povprečje letnih ciklov uporablja izračune CDM. To je edini pristop, ki ni strogo v skladu s standardi, ki jih določa Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC).
Niti UNFCCC niti Kjotski protokol nista podrobno navedla, kako bo trgovanje z ogljikom potekalo za skladnost s standardi emisij. Tako sekvestracija ogljika kot trgovanje s krediti za emisije ogljika med državami in industrijami sta bili metodi obračunavanja ogljika, ki sta v proces vključevali številna siva področja. Uporaba obračunavanja ogljika v realnem času, kjer se izračunajo emisije ogljika, na primer, ko se gozdni les poseka in nato ponovno posadi, je najbolj natančna metoda obračunavanja dogajanja. Stroški takih natančnih in posodobljenih izračunov, kjer je treba kredite in breme nenehno vnašati v bilanco stanja, ustvarjajo sisteme zalog, ki so nepraktični in predragi za vzdrževanje. Iz tega razloga postopek obračunavanja ogljika običajno obravnava le široka področja sprememb, kot so celi gozdovi in povprečja, ki temeljijo na več letih.