Izraz kopija se nanaša na zastarelo metodo izdelave takojšnje kopije natipkanega ali ročno napisanega dokumenta. S polaganjem lista karboniziranega papirja med dva dokumenta, se vse, kar je bilo natipkano ali napisano na zgornjem listu, prenese na spodnji list zaradi voskastega ogljika med njima, ki se vtisne na spodnji papir.
Kopija je bila najlažji način za izdelavo dvojnika pogodbe, vloge, potrdila o prodaji ali drugega zaznamka. Vendar pa je imelo svoje pomanjkljivosti. Karbon papir je bil neurejen in izdelava več kot ene kopije je pomenila polaganje dodatnih karbonskih listov med naslednje liste papirja. Poleg tega je bila ogljikova plošča po enkratni uporabi na splošno zavržena, kar je povzročilo veliko odpadkov. Ponovna uporaba karbonskega papirja lahko povzroči slabe kopije.
Druga pomanjkljivost karbonske kopije je bila, da je karbonska plošča sama postala dvojnik prenesenega materiala v obratni smeri, če pogledamo ogljikovo stran navzgor. Če držite list na svetlobi in berete skozi hrbtno stran, bi lahko prenos zlahka prebrali. To je bilo še posebej problematično za vladne organe, ki se ukvarjajo z občutljivimi informacijami, vendar je postalo problem tudi, ko so bile kreditne kartice uporabljene pri transakcijah na prodajnem mestu. Številke in podpise so tako pogosto ukradli, da so stranke postale navada, da zahtevajo nazaj karbonsko ploščo. Elektronski stroji za obdelavo kreditnih kartic so sčasoma zamenjali račune v papirni obliki in tako odpravili potrebo po kopijah na prodajnem mestu.
Danes se kopija le redko uporablja. Kopirni stroji, ki so bili nekoč dragi, so postali dostopni in vseprisotni, vgrajeni v najmanjše pisarniške stroje. V primerih, ko je kopija še vedno priročna, na primer za serviserje na terenu, brezkopirni kopirni papir, izdelan s kemičnimi postopki, zagotavlja kopije brez vmesnih karboniziranih listov. En primer je mogoče videti v osebnih čekovnih knjižicah, ki ustvarjajo kopijo brez karbonskega papirja.
Morda nenavadno je, da so trajna zapuščina kopije njene začetnice: cc Te se še vedno uporabljajo na koncu korespondence za označevanje, kdaj so kopije vložene ali posredovane drugim strankam. V glavah e-poštnih sporočil se polje »cc« uporablja za vnos drugega naslovnika, da bi mu poslali »ogljikovo kopijo« izvirnega e-poštnega sporočila.