Odvetniška malomarnost je dejanje ali neukrepanje, ki negativno vpliva na izid sodnega postopka za stranko odvetnika, ki stori malomarnost. To vrsto malomarnosti je včasih težko dokazati, za ugotovitev te vrste malomarnosti pa je treba običajno dokazati številne stvari. Običajno bo moral nekdo vzpostaviti odnos med odvetnikom in stranko z odvetnikom, ki je obtožen malomarnosti in dokazati, da je do malomarnosti prišlo. Takrat bo moral pokazati neposredno razmerje med malomarnostjo in negativnim izidom, nato pa pokazati, da je dejanska škoda nastala zaradi odvetniške malomarnosti.
Odvetniška malomarnost, imenovana tudi pravna napaka, je nekoliko zapleteno vprašanje, ki ga je težko dokazati. To je zato, ker se morajo odvetniki svobodno ukvarjati z odvetništvom na način, za katerega menijo, da je v najboljšem interesu stranke, ne da bi nenehno ugibali svoja dejanja zaradi strahu pred kasnejšim povračilom. Če nekdo odvetniku očita malomarnost, bo moral najprej dokazati, da ga je odvetnik zakonito zastopal. Brez vzpostavitve prejšnjega razmerja med odvetnikom in stranko bo večina primerov odvetniške malomarnosti zavrnjena.
Ko je to ugotovljeno, mora oseba dokazati, da je do dejanja odvetniške malomarnosti dejansko prišlo. To je lahko velika napaka pri presoji, neupoštevanje dokumentacije do zahtevanega datuma, omogočanje vnosa dokazov brez ugovora v korist stranke in kakršno koli drugo dejanje, ki se lahko šteje za malomarno. Slaba presoja, ki je takrat veljala za dobro, je pogosto izključena, vendar velike napake, ki so bile očitno napake v času, ko so se zgodile, lahko pomenijo malomarnost.
Če je ugotovljena odvetniška malomarnost, je treba dokazati, da ima dejansko neposredno povezavo z negativnim izidom zadeve. Nekdo lahko na primer dokaže, da odvetnik ni uporabil priče, ki bi lahko močno spremenila izid primera. Da bi malomarnost resnično pravno dokazali, je treba dokazati, da bi ta neuporaba priče sicer spremenila zadevo. Če bi lahko pričo zlahka diskreditirali ali če bi drugi dokazi prepisali pričevanje, potem ni nujno, da je med malomarnostjo in izidom neposreden vzrok.
Ko je vse to ugotovljeno, mora stranka, ki toži odvetnika zaradi odvetniške malomarnosti, dokazati, da je nastala dejanska škoda. Če je nekdo na primer izgubil tožbo zaradi malomarnosti, potem mora dokazati, da bi v primeru zmage v primeru dobil veliko finančno nagrado. V nasprotnem primeru je lahko prišlo do malomarnosti, ki pa na koncu ni bila pomembna in odškodnina ne sme biti prisojena stranki v tožbi. Če je zoper enega samega posameznika vloženih dovolj primerov odvetniške malomarnosti, so možne tudi nadaljnje kazni, kot je zakonita izključitev, čeprav je to običajno situacijsko.