Odškodninska ali poroštvena garancija ščiti osebo ali podjetje, ki ima obveznico, pred finančno izgubo. Z drugimi besedami, imetnik obveznice ima pravico prejeti denar od družbe, ki se strinja, da bo imetnika zaščitila pred izgubo denarja. Odškodninska obveznica je splošni izraz, ki vključuje številne vrste obveznic, kot so gradbene obveznice, obveznice zvestobe, licenčne obveznice in druge obveznice, ki delujejo na enak način. Preden poroštvo proda obveznico, od osebe ali podjetja, ki kupi obveznico, zahteva, da izpolnjuje posebne kvalifikacije, kot so dobre kreditne sposobnosti, poslovne izkušnje ali finančna sredstva.
Zakon obravnava odškodninsko garancijo, kot da gre za pogodbo, ki vključuje tri stranke. Tehnična imena za vsako stranko so glavni zavezanec, dolžnik in poroštvo. Naročitelj je oseba ali podjetje, ki kupi obveznico, poroštvo je podjetje, ki proda obveznico, dolžnik pa je oseba, ki ima koristi ali jamstvo iz obveznice. Odškodninska garancija jamči, da poroštvena družba izplača denar dolžniku, če glavni zavezanec ne izpolni obveznosti do dolžnika. Nekatere obveznice lahko zahtevajo poroštvo za izpolnitev obveznosti, ki je ravnatelj ni izpolnil, tako da je najelo nekoga drugega, da dokonča delo.
Drug primer je banka, ki od kupca stanovanja zahteva, da kupi odškodninsko obveznico. V tem primeru je kupec stanovanja glavni zavezanec, banka pa dolžnik. Kupec stanovanja gre v poroštvo in kupi odškodninsko garancijo. Če kupec stanovanja banki ne plača, banka zaseže dom in ga proda, da izterja denar, ki ga je posodil. Če prejeti denar ne pokrije celotnega zneska posojila, poroštvena družba banki plača razliko.
Garancijska družba prodaja več vrst obveznic in razišče, kdo bo kupil obveznico. Garancija to stori, ker če plača terjatev na obveznico, želi poroštvo izterjati svoj denar od kupca. Običajno poroštvo želi, da ima kupec dobro kreditno sposobnost ali sredstva, ki jih lahko pridobi s tožbo. Dokler je poroštvo prepričano, da lahko izterja svoj denar, bo verjetno prodalo odškodninsko obveznico.