Odkrivanje storitev je vrsta omrežnega protokola, ki lahko takoj in samodejno zazna strojne omrežne naprave in storitve računalnikov v omrežju. Brez delujočega modela odkrivanja storitev v računalniku bi moral uporabnik omrežno strojno opremo ročno konfigurirati, kar bi lahko bila precej težka naloga za večino uporabnikov računalnikov začetnikov. Tehnike odkrivanja storitev so del vseh sodobnih operacijskih sistemov, ki omogočajo, da se računalniki povežejo med seboj in vzpostavijo splet, pri čemer uporabnik potrebuje le relativno skromno raven individualnega tehničnega znanja.
Ko je računalnik priključen v omrežje, začnejo delovati protokoli za odkrivanje storitev v računalniku, ki skenirajo omrežje, da povežejo računalnik z njim, tako da lahko uporablja različne ponujene storitve in strojno opremo. S stališča končnega uporabnika je to dokaj diskreten postopek; pogosto je edini način, da ugotovite, da se to izvaja, preko lučk omrežne povezave, ki se prikažejo na samem računalniku, in morebitnih sporočil o omrežni povezavi, ki se prikažejo v operacijskem sistemu. Čeprav se z vidika končnega uporabnika zdi elementarno in precej vsakdanje, se sam operacijski sistem v resnici precej trudi skenirati omrežje za razpoložljive načine povezave, druge računalnike v omrežju ter razpoložljive datoteke in storitve, ki se nahajajo v omrežju, zagotavljanje informacij končnemu uporabniku po potrebi razmeroma hitro.
Tehnike odkrivanja storitev so prav tako ključna sestavina pri uporabi interneta, saj spletne strani obiskovalcem pogosto omogočajo uporabo njihovih storitev. Izvajanje posameznih ročnih povezav za vsako obiskano spletno stran bi se za skoraj vse uporabnike računalnikov izkazalo za izjemno in nemogoče. Z avtomatizacijo postopka prek protokolov za odkrivanje storitev postane enaka poenostavljena izkušnja omrežne povezave, ki jo ima uporabnik pri vklopu v omrežje, enako nemotena in učinkovita pri brskanju po internetu.
Povezave na internetu prek protokolov za odkrivanje storitev pogosto potekajo s protokolom za konfiguracijo dinamičnega gostitelja (DHCP), ki je najpomembnejši model, ki se uporablja v omrežjih internetnega protokola (IP). Model DHCP pridobi IP naslov za računalnik iz omrežja pred dokončanjem njegove povezave, pri čemer vzpostavi osnovno omrežno povezavo brez aktivnega posredovanja dejanskega človeka. S pošiljanjem sporočila omrežnemu strežniku ta pridobi vse te informacije takoj, ko je računalnik priključen v omrežje.